Urška Bačovnik Janša: Spremenila bi učni sistem
Urška Bačovnik Janša je predana zdravnica, ki verjame v moč svojega poklica, ter ljubeča mama, ki družino vidi kot varen pristan.
Je življenje v Velenju zaradi vaše prepoznavnosti za vas manj naporno, kot bi bilo v Ljubljani?
Mislim, da ne.
Delate v Celju kot internistka v splošni bolnišnici. Slišati je, da vas imajo ljudje zelo radi in vas spoštujejo.
Hvala, zelo ste prijazni. Pri delu z ljudmi nikoli ne moraš biti všeč vsem. Prvih osem let sem delala kot družinska zdravnica, zadnjih 12 pa še kot internistka. Ukvarjam se predvsem z žilnimi boleznimi. Mislim, da imam najlepši poklic na svetu, ki te lahko tudi osebno zelo izpopolni. V družinski medicini sem se naučila poslušati ljudi, razumeti osebne težave, ki se odražajo v zdravju ljudi in tudi v dejstvu, da bolniki velikokrat ne želijo in predvsem ne zmorejo upoštevati naših nasvetov. Velikokrat zdravila, ki jim jih predpišemo, ne jemljejo, ker se nismo dovolj potrudili, da bi jim razložili namen zdravljenja in kaj s tem pridobijo. V bolnišnici je lažje, ker je večja možnost diagnostike in področje ožje. So pa na drugi strani ljudje zelo bolni, velikokrat diagnoze slabe in veliko je umiranja. Predvsem pa so izjemno naporna dežurstva. Sploh zato, ker nas je premalo.
Kako gledate na naše zdravstvo?
Trenutne razmere niso spodbudne. Slovenci si zaslužimo zdravstveni sistem, ki bo vedno takoj in učinkovito poskrbel za bolnega. Zdravje je naša največja blaginja, ki prinese uspeh, srečo in blagostanje vsakemu od nas. Kot družba imamo še vilo prostora za izboljšanje na vseh področjih. Tudi delovne razmere za zaposlene so velikokrat skoraj nemogoče in izčrpavajoče – neustrezni prostori, pomanjkanje kadra, dodatne obremenitve na račun nočnega dela, dela prek vikendov, v izjemnih okoliščinah, ki zahtevajo popolno mentalno zbranost, in včasih v neustreznih delovnih prostorih. Obstajajo pa velike razlike v izzivih med bolnišnicami in sistemom med regijami.
Kot razvita družba moramo negovati vrednote solidarnosti in skrbi za najranljivejše – za invalide in starejše – ter jih krepiti že od najzgodnejših let, od vrtca.
Vam vaš poklic veliko pomeni? Je pomemben del vaše identitete?
Težko opišem, kako lep poklic je to – zame najlepši na svetu. Medicina je hkrati izjemno znanstvena in globoko človeška. Kakšna velika odgovornost, a tudi milost je, da nam ljudje zaupajo svoje telo in dušo. In kakšen neprecenljiv občutek zadovoljstva je, ko lahko pomagaš človeku do ozdravitve – še posebej takrat, ko gre za resno bolezen. Vsak človek je zgodba zase. Ob isti bolezni so težave lahko diametralno različne, pomenijo smrtonosen simptom ali so nepomembna stvar. Ni poklica, ki bi bil tako detektivsko naravnan. Vsako minuto lahko preberem nov članek, novo študijo, nova odkritja. Medicina se danes bliskovito razvija. Zelo rada se izpopolnjujem, učim novosti in se srečujem tudi s tujimi kolegi zdravniki. Ta poznanstva so zelo dragocena in velikokrat v pomoč pri kakšni strokovni dilemi.
Če bi lahko bili en dan predsednica vlade, kaj bi naredili najprej?
Hm ... Spremenila bi učni sistem tako, da bi otroci večino šolskih stvari opravili v šoli in bi bil prosti čas res prost. Ampak to se verjetno ne da v enem dnevu.
Kako sprejemate moževo delo? Mu kdaj svetujete?
Janezu stojim ob strani in tudi kdaj svetujem predvsem pri stvareh, ki jih poznam iz svojih izkušenj oz. pri povsem življenjskih stvareh. Povem svoje mnenje. Velikokrat me upošteva, včasih pa tudi ne. Verjetno sem tista oseba, ki mu najlažje in najbolj iskreno pove tudi kritiko, ki je povsem dobronamerna. So obdobja, ko bolj spremljam, kaj se dogaja v javnosti in politiki. Včasih pa tudi daljše obdobje nimam časa za to. Ali pa se preprosto izklopim in si privoščim miselne počitnice. Včasih se prileže biti samo varuh doma.
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.