Alenka Tetičkovič: Zgodovinske teže teme nisem nosila kot osebnega bremena
Množica jo je vzljubila kot sestro Franjo v Naši mali kliniki, a njena pot sega precej dlje; od gledaliških odrov do filmskih projektov.
Film Exodus 1945: Naša kri govori o času, ko naj bi se tok zgodovine po drugi svetovni vojni vsaj malce upočasnil, stvari pa naj bi se umirile in postavile na svoje mesto. Pa vendar so se številna slovenska življenja nadaljevala v nepredstavljivi bolečini. Kako ste se vi pripravili na vlogo žene dr. Meršola, Milke Meršol?
Mene je vloga pritegnila predvsem v kontekstu lika, kot igralski izziv. V samem filmu sicer ni glavna protagonistka, zato je bilo zame še toliko pomembnejše, kako iz razmeroma malo prizorov ustvariti nekaj prepričljivega in celostnega. Pravzaprav je pogosto težje narediti močan vtis takrat, ko ti je na voljo manj prostora. Zgodovinske teže teme nisem nosila kot osebnega bremena v smislu, da bi razmišljala, da predstavljam na tisoče ljudi, ker nisem avtorica zgodbe. Sem pa čutila zelo veliko profesionalno odgovornost, da lik odigram dostojno, verodostojno in s spoštovanjem. To pomeni, da sem se poglobila v material, v okoliščine časa, predvsem pa v čustveni svet lika in njegovo notranjo držo.
Ko je film prišel pred občinstvo, pa so me zelo ganili odzivi ljudi, ki so govorili o pogumu in o tem, kako pomembno je, da se o teh temah sploh govori. Takrat sem začutila, da sem bila del nečesa širšega, del mozaika, ki odpira prostor za zgodovinski spomin. V projekt pa nisem vstopala z mislijo, da bom s tem spreminjala zgodovino, ampak predvsem z željo, da svoj lik odigram čim bolj pošteno in človeško.
Kako ocenjujete položaj igralk danes v slovenskem filmu in gledališču? Se vam zdi, da se je v minulih desetih letih kaj bistveno spremenilo?
Če pogledam širše, se mi zdi, da so močni ženski liki v slovenskem filmu in gledališču sicer vedno obstajali, vendar jih je še vedno premalo. V literaturi in dramatiki še vedno pogosto prevladujejo moške zgodbe, zato je tudi igralskih priložnosti za kompleksne ženske like manj. V minulih desetih letih pa vendarle opažam določene premike. Na sceno prihaja več režiserk in ustvarjalk, ki si upajo odpirati nove teme in pripovedovati zgodbe iz ženskih perspektiv. Tudi v filmih se vse pogosteje pojavljajo močni, kompleksni ženski liki, kar je zelo spodbudno.
Kljub temu mislim, da je prostora za razvoj še veliko, predvsem za zgodbe o ženskah kot nosilkah usode, ne le spremljevalnih likih. Takšnih zgodb je ogromno, tako v zgodovini kot v sodobnosti, in verjamem, da jih bomo v prihodnje še več videli na odru in filmu.