Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ujela sem, da niste optimistični glede smeri, v katero gre naša družba.

Ko se ozremo po današnji družbi, razmere niso ravno pozitivne. Oba s Petrom sva zelo občutljiva za nespoštljive odnose med ljudmi, ko gre za otroke, pa še toliko bolj. Težko je gledati, kaj se dogaja med nami. Zdi se mi, da gredo stvari v drugo smer, kot bi si želela. Toliko nespoštovanja in negativnosti. Ne morem reči, ali je to prav ali narobe, vendar so moje vrednote in standardi drugačni. In ko vidim, v kakšen svet odraščata moja, pa tudi drugi otroci, mi je hudo.

Lahko človek kaj naredi za to, da bi smer kot družba obrnili v bolj pozitivno?

Sama sem že pred časom začela razmišljati, kaj bi lahko naredila, kako vplivala na družbo, da bi se krivulja vzdušja in odnosov začela obračati navzgor. Odrasli smo namreč odgovorni za to, v kakšen svet se rodijo otroci in v kakšno smer se razvija družba oziroma okolje, poleg tega pa bomo od te družbene slike, ki je med mladino, na stara leta odvisni mi. Tako je pred letom in pol dozorela ideja o fundaciji, ki bi odraslim zagotavljala podporo pri sobivanju, vzgoji in delu z otroki. Prva predstavitev je bila načrtovana že za čas lanske Planice, a sem na neki točki videla, da tako obsežnega projekta ne bom zmogla sama in zato smo vse skupaj začasno postavili na stranski tir. Zdaj pa gremo dalje, s podporo podobno mislečih ljudi in agencije, ki je bila v projekt pripravljena vstopiti kot partner. V vse skupaj je seveda vključen tudi Peter, tako pri upravljanju organizacije kot vsebinah, ki jih pripravljamo.

Kakšne programe in vsebine načrtujete v okviru fundacije in komu bodo namenjeni?

Fundacija bo odraslim ponujala možnosti, da pridobijo nova znanja s področij razvoja otroka in vzgojno-izobraževalnih pristopov. Dolgoročni cilj je z mentaliteto in vsebinami priti v vsako slovensko vas.

Izvajali bomo interaktivna predavanja in delavnice – za odrasle, ki so tako ali drugače vpeti v življenje z otroki. Vsebine bomo izvajali v živo in bodo brezplačne.

Začeli bomo s programom »Otrok v športu«, katerega cilj je staršem, pedagogom in trenerjem predati znanja in v praksi hitro uporabne nasvete, zakaj in kako spoštljivo ter učinkovito otroka podpreti pri gibanju in športni dejavnosti za njegov zdrav celostni razvoj (na telesni, kognitivni in čustveni ravni) ter v prihodnosti zadovoljno odraslo osebo, v življenju katere bo gibanje pomemben del.

Šimen Zupančič

Je gibanje v otroštvu ključno?

Gibanje je zares tako zelo pomembno, sploh v otroškem obdobju morajo biti omogočene vse oblike gibanja: od plezanja, teka, skakanja do proste igre … Naloga odraslega je, da poskrbi za varnost, sicer pa mora otrok imeti proste roke.

S kakšnimi vrednotami ste odraščali vi?

Predvsem v spoštovanju do vsakega človeka. Ko malce odrasteš in razumeš stvari, pa vidiš, kako zelo pomembno je tudi samospoštovanje. Kakršen odnos imaš do sebe, ga boš imel tudi do drugih. Odnosi, ki jih imamo med sabo, se kažejo na celi družbi. Odraščala sem v spoštljivem okolju, starši so mi dopuščali, da sem izražala svoje mnenje, seveda pa so mi postavljali tudi meje. Jasno je bilo, do kam lahko grem, hkrati pa so mi privzgojili vrednote, kot so spoštovanje, vljudnost, prijaznost. Bili smo nadvse aktivna družina. Veliko časa sem preživela zunaj, za zabavo, v naravi, gozdu … Zdi se mi, da to človeku veliko da.

Kaj konkretno je dalo vam?

Še danes sem človek narave, »narejena« sem za biti zunaj; sedeče delo me ubija. To popotnico, ki sem jo dobila kot otrok, še zdaj nosim s seboj. Starša sta bila res krasna, podpirala sta me pri vsem: celo osnovno šolo sem hodila na ritmično gimnastiko, pa tudi sicer sem poskusila veliko športov, a sem jih pustila, ker bi morala začeti hoditi na tekmovanja, ali pa sem odnehala, ker so bili trenerji nespoštljivi. Ko se je eden ves čas drl na nas, otroke, in nas poniževal, sta mi starša na srečo pustila, da se odločim po svoje in mi ni bilo treba vztrajati v toksičnem okolju.

Šport mora biti za zabavo, zdravje in dobri odnosi so pri tem osnova. Ne sme se dogajati, da nekdo ponižuje otroka, da se bo lahko pokazal z njegovim uspehom.

Samo rezultat me nikoli ni toliko zanimal, tudi tekmovanja so mi šla na živce, in ko sem se znašla v omenjenem položaju, sem preprosto rekla, da tega ne potrebujem.

Šimen Zupančič

Ste mama dveh otrok. Sta tudi sinova tako povezana z naravo in se rada gibata?

Stara sta štiri in osem let. Sta zdrava in zelo živahna fanta, z veliko energije, zato potrebujeta veliko gibanja. To jima s Petrom poskušava omogočiti. Kot družina smo veliko zunaj. Imamo srečo, da imamo doma velik vrt, in skoraj vsak dan, ko pridemo domov, se igra nogomet, pleza po drevesu, vozimo se s kolesi, rolamo ... Otroka uživata tudi v vrtnarjenju. Najraje kopljeta luknje, tako da imata en delček, kjer lahko kopljeta in tolčeta zemljo, kolikor želita. Imata pa tudi vsak svojo gredico, s katero lahko počneta, kar želita.

Izkazalo se je, da sta otroka zagnana in odgovorna, hočeta imeti nekaj od svojega vrta in skrbita, da se to zgodi. Starejši z vzorom vleče naprej mlajšega, z veseljem ga spodbuja in mu razloži, kar ga zanima.

Koliko pa jima dovolite življenja pred zasloni?

Doma imamo televizijo, uporabljamo jo nekaj ur na teden. Seveda otroka včasih gledata risanke, največkrat ob vikendih, pa šport, a samo točno določene vsebine, ob »nadzoru« odrasle osebe, pa preden prižgemo, se dogovorimo, koliko risank ali koliko časa lahko gledata. Sama sem si letos ogledala celo eno predvolilno soočenje. Pogledam, če se mi zdi, da je kaj prelomnega, to je pa to.

Ugotavljam, kako pomembna je mentalna higiena, da ne gledaš vsega, kar ti je ponujeno. Pred dvema poletjema so mi vdrli v Facebookov profil. Ko ga nisem dobila nazaj, sem vse skupaj pustila in ga prav nič ne pogrešam. Malo sem se sicer obremenjevala zaradi stikov iz tujine, vendar sem si potem rekla, če bo potreba, se bomo že našli in točno to se dogaja.

Kaj sicer počnete zdaj? Menda ste se dolgo ukvarjali s slaščičarstvom.

Zelo rada sem ustvarjala v kuhinji in pekla. Za vsak družinski piknik in tudi zabave prijateljev sem spekla torto ali pecivo. V nekem trenutku sem si želela francoskega tipa pekarne s slaščicami, vendar sem vedela, da bi bila cena za to velika, morala bi ogromno vložiti, tako finančno kot osebno, za kar se po tehtnem razmisleku nisem odločila. Zdaj sem predvsem mama, pa tudi Petrova tajnica. (smeh)

Začela sem se spogledovati z mislijo, da bi šla spet poučevat smučanje, kar sem počela, preden sva s Petrom dobila otroka. Učila sem smučanje in delala na recepciji hotela, bila sem tudi varuška. Zime sem torej preživljala zunaj, na smučeh in v tem zelo uživala. Zdaj bi to spet malo počela za dušo.

Šimen Zupančič

Torej ne hodite v službo z osemurnim delovnikom?

Zdaj (še) ne morem oziroma ne želim česa resnega, saj naša družina še ni v položaju, da bi lahko imela službo za osem ur. S tem sem sprijaznjena, trenutno so prioritete pač drugje. Če sem iskrena, mi manjka samo, da bi lahko bolj v miru delala projekte, ki se jih lotevam. Pri delu imam namreč rada nekaj ur miru v kosu. Če tega ni, me precej iztiri, saj potrebujem kar nekaj časa, da »padem notri« in zato se trudim vzpostaviti red okoli svojega dela – trenutno sta to fundacija in poševni vetrovnik v Žirovnici, kamor sta vpeta tudi moj oče in Peter.

S Petrom sta eden najbolj prepoznavnih parov pri nas. Kako je bilo priti v družino Prevc?

Zanimivo. So velika družina z drugačno dinamiko, kot sem je bila vajena iz svoje primarne družine, sicer pa novo okolje kot novo okolje. V razmišljanje o njihovih vrednotah in načinu delovanja sem bila »potisnjena« v zadnjem obdobju, ko se o njih toliko govori, in lahko bi rekla, da so se starši trudili privzgojiti spoštljiv odnos do drugih in vztrajnost. O tem ima Peter več zgodb, recimo, kako so šli nabirat borovnice. Vsak otrok je moral nabrati kanglico borovnic, šele nato so bili prosti. Ali pa ko so šli delat butare. Ko je bilo delo opravljeno, so lahko otroci počeli, kar so želeli. In to se mi za razvoj zdi zelo pomembno, torej da otrok sodeluje pri domačih opravilih, ne da ima samo »ugodnosti«.

Dolgo sta že skupaj. Kakšen mož je Peter?

S Petrom sem dobila čudovitega moža in partnerja. Je namreč zelo nežen in mehak človek. Ne oblak, skozi katerega padeš, temveč zelo topel, obenem pa tudi zelo postavljen človek. Dobila sem najboljše, kar sem lahko. Čudovitega partnerja, ki je tudi zelo širok. Je zelo odprt za napredek, vsak dan si želi biti boljši. Z njim se lahko vse pogovarjam tudi o medosebnih odnosih, zelo globoke stvari, pa filozofirava tudi veliko.

Kakšen oče je?

Ves čas si želi napredovati, pripravljen je poslušati in slišati. In tako je tudi najboljši oče. Res se trudi in to mi pomeni največ – ne da je človek popoln, ampak da se trudi in zaradi tega raste. To velikokrat opazim, ko je z otrokoma. Včasih je na meji, ko bi ob kakšni stvari skočil v zrak, pa se potrudi in se zadrži. Namesto tega raje vklopi igrivost in uporabi kakšno finto, pa vse zlahka steče. Za to sem res hvaležna.

MPA

Kako sta prebrodila njegove največje športne uspehe in neuspehe?

Res sva jih prebrodila. Tudi tako, da je bil v nekem obdobju vklopljen preživetveni način, predvsem takrat, ko sta se rodila otroka. Da mi je bilo težko, sem začela dojemati z zamikom. Ko je treba, pač oddelaš, šele pozneje se zaveš, kako zahtevno je v resnici bilo. Dokler sva bila sama, sploh nisva razmišljala o tem, živiš vsak dan sproti. Ko pa pridejo otroci, se dinamika spremeni in vsa pozornost se preusmeri na otroka. Če se ukvarjaš z nečim, kot se je denimo Peter s športom, pa je že tako in tako vsa pozornost posvečena športniku.

In ko pridejo otroci, moraš biti pozoren, da sploh dojameš, kaj se dogaja, da vidiš, da ni v redu. Potrebovala sva dolgo časa, da sva začutila, da ni vse v redu, da na nekaterih področjih hirava. Da trpi najin odnos, da se spreminjava osebnostno.

Kako ste se spoprijemali z medijsko pozornostjo?

Najprej mi je bilo malo neprijetno, potem pa vseeno. Ko so se zgodili največji Petrovi uspehi, je bilo na neki točki naporno in odveč, vse mi je šlo se na živce. Potem se je umirilo, zdaj pa mi je vseeno in se s tem sploh ne obremenjujem. Nisem se ozirala na to, če so se pojavile kakšne klevete.

Če se nekomu zdi, da imava kaj pametnega za povedati, ni s tem nič narobe. Lahko se tudi pogovorim. Sama pa za svojo dušo ne potrebujem medijske pozornosti. Dokler imam svoj mir in zasebnost, kar mediji spoštujejo, sem hvaležna in lahko sodelujemo. Ne berem revij, enkrat na teden pa odprem portal z novicami. Imam profil na Instagramu, pa še to grem sama sebi na živce, ko se zalotim, da pogledam preveč kratkih posnetkov. Sicer pa Instagram uporabljam za interakcijo s prijatelji in v izobraževalne namene. Sledim točno določenim vsebinam, ki me zanimajo, sicer mi od preveč različnih vsebin v glavi začne kar kipeti.

Koliko časa ob vseh današnjih obveznosti, ki jih imata, sploh lahko preživita skupaj?

Peter je res veliko okoli: ima motivacijske nastope, sodeluje na okroglih mizah, vabijo ga v podjetja, potem pa je vključen še v delo vetrovnika, sodeluje s Smučarsko zvezo Slovenije, vključen je v projekt Planica, kar mu je še posebno ljubo. To razumem, tudi če nisi neposredno povezan s smučarskimi skoki, je to dogodek za srce in dušo. Kljub temu da si zdaj ustvarja drugo kariero – ali pa ravno zaradi tega –, je kar precej zaseden, malo je odvisno od dela leta. Nimava fiksnih urnikov, prilagajava se sproti. Trudiva se biti čim več z otrokoma. Potem pa pride realnost. (smeh) Včasih delava po cele dneve, včasih tudi popoldne ali zvečer, ampak sva pa zato lahko kdaj prosta kakšen dan več, kot je povprečje.

Si znata vzeti čas samo zase?

Čedalje lažje in čedalje bolj z lahkoto. Se pa tega še zelo učiva. Če nama uspe vnaprej načrtovati druženje s prijatelji ali koncert, je to odlično, sicer pa naju rešujejo nenačrtovane stvari. Zelo redko, a vendar rada greva kam ven jest, in ko greva, si izbereva nekaj, kar nama je res všeč. Malo nama še manjka skupni šport, najlepše je recimo iti skupaj na tekaške smuči ali hoditi, ampak ne gre vse hkrati.

Šimen Zupančič

Kako pa sta se otroka navadila, da je očka več doma?

Povsem sta se navadila, se je pa pokazalo, kaj je v resnici pomenila Petrova odsotnost. Bilo je kar zahtevno. Kljub temu da sem bila jaz zelo veliko z njima, da sta imela precej stalno družbo tudi širše družine in nista kazala kakšnih odklonskih vedenj, sta maja, ko se je končala sezona in je bil Peter več doma, otroka postala čisto druga, kot da bi prišla v ravnovesje. Res ga potrebujeta in lepo je videti, kako dobro se razumejo.

Kako je krmariti med tremi pripadniki moškega spola v družini?

Zanimivo. (smeh) Saj je lepo, ampak včasih je tudi naporno. Njihovi možgani res delujejo drugače. Na srečo se tega že precej zavedam in včasih samo globoko zadiham. Ta »moški« način razmišljanja se vidi tudi pri sinovih. Ko kaj iščeta, to počneta »po moško«, praviva s Petrom. Iščeta in iščeta, pa ne najdeta. Ko pride mimo Mina, to takoj opazi. Seveda onadva z možgani še nista na 100 %, ampak se podobno dogaja tudi Petru. Vidim, da jaz opazim in razmišljam veliko bolj široko. Podobne izkušnje imajo tudi prijatelji, s katerimi se o tem tudi veliko šalimo. Moški počnejo samo eno ali morda dve stvari hkrati in tudi dejansko mislijo samo na tisto, ženske pa vidimo še vse okrog in za vogalom, torej mislimo na tisoč in eno stvar. To je zagotovo ostalo še iz prazgodovine, ko so moški še lovili bizone in so zbrano morali drveti za nevarno živaljo, medtem ko so ženske nabirale različne vrste rožic. (smeh)

Ali Petra, ki je bil vrhunski športnik, vseeno v čem prekašate?

Ja, v smučanju. (smeh)

Ali tudi sinova že usmerjata v kakšen šport?

Ne. Oba sva proti prezgodnji specializaciji v športu. Pustiva, da starejši sin nekam hodi, na aktivnosti, da mu je fino, da je dejavnost naravnana kot igra, da je prostočasna. Zato mu tudi ne dovoliva hoditi na nogomet, ki bi ga imel trikrat na teden in še turnirje ob sobotah. Zato pa že zdaj komaj čaka, da bo star deset let in da se bo lahko resneje posvetil športu, ki ga trenutno mika. Mlajši pa je tako in tako še v vrtcu in mu je dovolj, da ima omogočen prostor za gibanje.

Danes se je tudi v skokih precej spremenilo glede financ. Nagrade so višje, vrednosti sponzorskih pogodb pa tudi. Vama je kaj žal, da je Peter že končal kariero?

Ne obremenjujeva se za nazaj. Takrat je bilo, kot je bilo, za nazaj se ne da nič spremeniti. Res pa je tudi, da nobeden od naju ni imel pravega odnosa do denarja. Zdaj je to drug svet. Z vidika razvoja se mi zdi napredek super. V Petrovem času je bilo tako, kot je bilo. Saj bodo prišle nove priložnosti. Ni konec. Sva pa na splošno imela srečo, da je bil Peter tako dober, da sva pred desetimi leti lahko kupila hišo brez posojila. Niso pa njegovi izkupički dovolj za vse življenje, a nič ne de. Smučarski skoki nikoli niso bili kot na primer kolesarstvo ali nogomet.

Kljub temu da sta oba še mlada, sta doživela res veliko, hitro sta postala tudi starša. Ali morda načrtujete, da ne boste ostali edina ženska v družini?

To bomo pa še videli. Po eni strani bi imela še enega otroka, hkrati pa tudi ne bi. Vsak otrok je velika odgovornost, ki zahteva pozornost in prisotnost staršev. Bomo videli, kam nas bo življenje zapeljalo.

Preberite tudi:

Slovenija

Cene Prevc: "Če me kdo tako dojema, naj me kar hitro neha"

Film in TV

Katarina Čas: "Naučiš se srfati med obdobji"

Osebna rast

Dr. Sanja Rozman: Če starši niso dali vsega, kar bi morali, ostane praznina

Š

Šimen Zupančič