S.R:/MPA

Knjiga je posvečena njeni edinstveni, globoki ljubezni do zdaj pokojnega moža Janeza. Preplet spominov in opisov obdobja moževe bolezni razkriva samo bistvo njunega odnosa in dinamiko družinskega življenja, z enakim zanosom in doživetostjo pa je avtorica odgovarjala tudi na moja vprašanja o ljubezni, smislu življenja, konfliktih v odnosu in veri. Azra Širovnik pri 71 letih še vedno sije in pravi, da brezmejno uživa v simbiozi, kjer je prisotna na zemlji, a v stanju nebeškega življenja in popolne povezanosti s čisto dimenzijo njenega duhovnega bitja s Stvarnikom

Nove knjige niste napisali več kot deset let, ker ste bili srečni. K pisanju ste se vrnili v trenutkih žalovanja. Kako vam je pisanje pomagalo?

Pisanje me je očistilo vseh travm v zvezi s tem obdobjem Janezove bolezni, odhoda in krize, ki je sledila. Vse se je prelilo v knjigo. Odteklo. Ko sem objela prvi izvod knjige, se sem začutila srečo, navdušenost, olajšanje. Najprej sem stisnila knjigo k srcu, potem pa se obrnila k Janezovi uokvirjeni fotografiji na kaminu in jo dvignila k njemu: »Tukaj je, ljubavi, najina zgodba živi zdaj tukaj!" Odrešeno se počutim. Lahko se predam svojemu duhovnemu življenju, v katerem plavam srečna in razbremenjena. Vseh spon tega sveta osvobojena. Lahkotna kot metulj ali pero.

Ste ženska, polna optimizma, veselja do življenja, vere v dobro in pravično. So vas tako vzgajali ali ste sami našli pot do izpolnjujočega življenja?

Po pravici povedano, vsega po malem. Predvsem sem tako ustvarjena. Prišla sem na svet s praspominom na popoln odnos in popoln, prelep svet. A sem ga tukaj zaman iskala.

S.R:/MPA

Pa vendar vas je strah reinkarnacije, ne bi se radi vrnili nazaj na ta svet, ki se vam zdi lep in čaroben, pa hkrati strahoten. Zakaj (svojega) življenja ne bi ponovili?

Preprosto zato, ker je (pre)naporno. Lepo je le, dokler ne postaneš mati in ne vzljubiš moškega. Potem je borba ... Bojno polje na vseh področjih. Ko greš skozi proces, tako mlad in nagonski, se ne zavedaš, ko pa oddelaš vse in obrneš glavo nazaj, lahko okamniš, ker se soočiš z Meduzinim ogledalom. Zato se jaz ne oziram več nazaj. Zdaj mi je najlepše živeti.

Po mamini smrti ste začutili njeno prisotnost in po moževi ste slišali tako njegov glas kot glas Stvarnika. Kako si to razlagate?

Edino normalno. Edino stvarno. Resnica je to, da so ta svet sanje. Zunanji svet. Le naš notranji svet je resničen. Resnične kategorije tega sveta so tudi: ljubezen, zdravje, samouresničitev (beri: tudi denar), vse drugo je le iluzija. Pri besedi ljubezen mislim na to Ljubezen iz univerzuma. Če te ne prikliče, nisi nadojen s pravo ljubeznijo, in česar nimaš, ne moreš dati naprej.

Do vere oziroma Boga imate poseben odnos, poglobljen in trden, nimate pa vere v verske institucije. Kako ste našli svojo povezavo z vero?

Mislim, da mi je bila dana, vtkana v celice kot čip.

Verske institucije, ne glede na religijo ali dobronamernost njenih poslancev, nikoli niso dale nič dobrega ženski.

Vedno le suženjski položaj pred moškimi, ki so v vseh religijah dobili vse. Kdo normalen lahko verjame, da je Stvarstvo tako nepravično oziroma nespoštljivo do kateregakoli živega bitja? Z rastlinami vred.

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.