Mateja J. Potočnik

V zgodovini Slovenije je Mateja Čalušić, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ena najmlajših ministric, in to v resorju, v katerem tradicionalno prevladujejo moška imena. Njena politična pot se je začela s sodelovanjem v lokalnem okolju in gospodarstvu, pripeljala pa do položaja, na katerem danes sooblikuje prihodnost slovenskega kmetijstva. 

Pri 37 letih letih ste ena najmlajših ministric v zgodovini slovenskih vlad. Kako vas vidijo vaši kolegi, kakšen je njihov odnos do vas?

V pogovorih in soočenjih, ki jih imam s kolegi ali širšo javnostjo, poskušam svojo mladost in ženstvenost postaviti v ospredje. Pogosto se mi zgodi, da mi kdo svetuje, me dobronamerno spodbuja, da bi lažje razumela politiko in njene procese.

Pogosto slišim kakšen komentar v smislu, saj ti si še mlada, boš videla, kako to gre, to smo mi že poskusili, pa se ne da itd. To so stavki, ki me pogosto spremljajo.

V družinskem in prijateljskem krogu sem po drugi strani deležna velikega spoštovanja in spodbude. Od ministrov ali vlade kot take pa dobivam veliko podpore in čutim solidarnost.

Sami torej radi poudarite svojo mladost. Katere pa so lastnosti, ki vas po vašem najbolj odlikujejo?

Ja, ker če govorim iz svojih izkušenj, mislim, da je mladost velika prednost. Sicer pa sem pozitivna, imam veliko energije, sem hiperaktivna, imam zagon in sem prepričana, da se da premikati meje in da se da stvari narediti drugače. Ko se podam na novo pot, me ne spremlja razočaranje v smislu: to smo že poskusili, pa nam ni uspelo.

Mateja J. Potočnik

Veljate zato v očeh koga naivni?

Seveda te spremlja naivnost, ki je posledica pomanjkanja izkušenj zaradi zgodnjega prihoda v politiko.

Ta naivnost te sicer lahko stane, ampak če si ob tem še vztrajen, in jaz sem, sem prepričana, da se lahko zgodi veliko dobrega.

Ko si mlad, nimaš starih vzorcev in nisi ukalupljen v sistem, tako da lahko v politično delovanje prineseš svež veter in novo energijo. Menim, da mi to v mandatu uspeva. Sodelavci mi velikokrat rečejo, da sta z mojim ministrovanjem prišla neka nova, drugačna energija in pristop, ki ga niso vajeni, vendar pa se jim oboje zdi zelo dobrodošlo.

Kateri so največji izzivi, s katerimi se srečujejo ženske v politiki oziroma na večinoma moških področjih?

Moški v politiki, sicer nehote, pogosto poskušajo nadvladati in mislijo, da imajo več znanja na določenih področjih. Konkretno, če omenim besedo kmetijstvo, takoj dobimo asociacijo na besedo kmet, ki je moškega spola. Ženska v kmetijstvu pogosto ni v ospredju. Sama jo poskušam postavljati v prvo vrsto, ker imamo na področju kmetijstva veliko žensk. Moški mi pogosto poskušajo dodatno razložiti stvari in področja, ki jih sicer že poznam.

Mateja J. Potočnik

Pogosto se torej znajdem v položaju, ko me moški poskušajo prepričati za drugačno miselnost. Med svetovanjem moških kolegov sem velikokrat med vrsticami razbrala prepričanje, da se ženska morda ne zna pravilno odločiti. Po drugi strani pa sem spoznala tudi moške, ki dopuščajo možnost, da povem svoje stališče, razmišljanja in delim svoje znanje in izkušnje – to je zelo pomembno, da lahko sodeluješ v politiki.

Kako pa vas je pot pripeljala v politiko? Za številne ne najbolj priljubljeno področje delovanja ...

V politiko me je pripeljalo življenje. Zdi se mi, da se mi življenje konstantno »dogaja«. (smeh) Najbrž zaradi tega, ker sprejemam drugačnost, si ne želim enoznačnega poklica in na svoji karierni poti vsakič znova najdem nekaj novega. Med kampanjo je Gibanje svoboda iskalo dekle, ki deluje v gospodarstvu in v lokalnem okolju ter je družbeno odgovorno. Povabili so me k sodelovanju.

Moje osnovne vrednote, ki jih poudarjam že od samega začetka, so spoštovanje, dialog, pogovori, iskanje kompromisov, preglednost in poštenost. To so vrednote, ki me vodijo skozi življenje.

Dovolj velika izkušnja v politiki se mi je zdela že izvolitev za poslanko. Ko se mi »zgodi življenje«, se popolnoma predam in angažiram ter prevzamem odgovornost na področju, na katerem delujem.

Zakaj ste potem sprejeli ministrski položaj?

Kot sem že prej rekla; življenje. Ko sem z nečim nezadovoljna, navadno ne jamram in ne kritiziram, ampak se poskušam vključiti v procese, ki bodo pomagali, da se zgodi nekaj dobrega. V tem vidim poslanstvo, pa naj gre za stanovanjsko problematiko ali zdravstveno reformo – želim si pomagati. Glede ministrskega mandata – z velikim spoštovanjem se zahvaljujem predsedniku vlade in drugim kolegom. Nikoli si nisem predstavljala, da se mi lahko zgodi kaj takega, čeprav mi je oče vedno govoril, da bom glede na svoj dar govora pristala v politiki (smeh).

Mateja J. Potočnik

Se sami po sebi vi ne bi prepoznali  v tej funkciji?

Sama bi se sicer označila za ne najbolj primerno, ampak tu iz mene govori nezagledanost vase. Pripravljena sem biti zvesta, ohranjati svoje vrednote in se potruditi za celotno družbo. Počutila sem se odgovorna sprejeti povabilo.

Sama pri sebi sem mislila, da temu ne bom kos – v kontekstu tega, da sem ženska ter precej neizkušena v politiki. Ob tem pa sem si rekla, da so ljudje tudi z moškimi politiki, ki so starejši in imajo več izkušenj, nezadovoljni. Kar pomeni, da pravega recepta za uspešnega politika ni.

Zakaj ne bi uspelo meni? 

Kateri so glavni izzivi kmetijstva v letu 2025? In kakšni so vaši načrti za reševanje teh izzivov?

Izzive kmetijstva sem naslovila do leta 2050, ker je nujno, da se osredotočamo na dolgoročne rešitve. Kmetijstvo se težje in počasneje prilagaja sistemom, kot je gospodarstvo. Glavna vprašanja so, kako privabiti mlade, kako narediti kmetijstvo odpornejše, produktivnejše, pomembna cilja pa sta tudi doseči prehransko suverenost in prehransko varnost. S temi vprašanji se ukvarjamo že od lani.

Ugotavljam, da vsakič, ko poskušamo odgovoriti na eno od vprašanj, ob tem odpremo še 100 drugih, odpira se nam celotna slika kmetijstva v Sloveniji. Strategija slovenskega kmetijstva vključuje vprašanja naravnih nesreč, kako bomo z njimi shajali in živeli, kako bomo kmetom zagotovili občutek stabilnosti in varnosti, ob tem pa se fokusiramo tudi na to, kako narediti inovativnejše in naprednejše digitalizirano kmetijstvo. Ukvarjamo se tudi s tem, kako bomo povezali člene v prehranski verigi, ki nas bo pripeljala do samooskrbe in prehranske varnosti. Mislim, da se je v preteklosti preveč ukvarjalo s posameznimi »vrtički«, povezovanja pa je bilo premalo.

Kakšni pa so trendi, se mladi še odločajo za poklic kmeta?

Mladi se odločajo za poklic kmeta. To opažam predvsem na terenu, pa tudi v zasebnem življenju, ko se srečujem s kmeti. Večinoma gre za mlade prevzemnike kmetij, nekaj pa je tudi takih, ki so ustvarili svoje kmetije. Pri mladih vidim, da si želijo digitalizirano, naprednejše kmetijstvo, ki bo še bolj privlačno in konkurenčno v primerjavi s tujino. To mora zagotoviti država. Sicer pa mlade ozaveščamo o poklicu kmeta že v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Naš namen je, da poklic spoznajo, vendar pa menim, da se ljudje za poklic kmeta odločajo, ko in če začutijo poslanstvo v tem. Mislim, da je poklic kmeta poklic prihodnosti. Verjamem, da se bo odstotek kmetov sčasoma večal.

Veliko se pogovarjamo tudi o prehranski varnosti. Ali menite, da se Slovenci dovolj zavedamo pomena domače pridelave?

Za prehransko varnost in suverenost je treba najprej zavarovati in zaščititi najboljša kmetijska zemljišča, da nam bodo dala najboljšo in najbolj kakovostno hrano glede na vse potrebe, ki jih imamo v Sloveniji. Ko se o tem pogovarjamo, se vsi strinjamo, ko pa preidemo od teorije k dejanjem, pa se pogosto zatakne.

Recimo, v občini želimo zavarovati toliko in toliko zemljišč, ampak to pomeni, da ne bomo mogli zgraditi občinske uprave, obrtne cone, glampingov … Takrat zaščita kmetijskih zemljišč postane nepomembna. O prehranski varnosti se predolgo nismo resno pogovarjali. V zadnjem letu in pol nam je uspelo, da smo se kot družba končno začeli pogovarjati o tem.