Miran Juršič MPA

Zazrli smo se v preteklost in spregovorili o spremembah, ki bi jih vnesla v svoje komuniciranje z javnostjo, pa tudi o tem, kaj jo je v zdravstvu razočaralo, ali razmišlja o vstopu v politiko in kakšna je bila kot otrok.

Od prvega zaprtja zaradi covida pri nas mineva pet let. V kakšno fazo je prešla bolezen?

Bolezen se še pojavlja v valovih, a tako natančnih podatkov o številu obolelih, kot smo jih imeli med epidemijo, nimamo, saj se testira malo ljudi. V večini primerov gre za blažjo bolezen, ki ne zahteva bolnišničnega zdravljenja.

Le redko se še srečamo s pravo covidno pljučnico, pri nekaterih ljudeh pa se razvije dodatna bakterijska okužba in je to razlog za sprejem v bolnišnico, podobno, kot je to pogosto pri gripi.

Še vedno so bolj ogroženi ljudje z resnimi kroničnimi boleznimi. Bolezen je blažja zaradi novih različic, ki so manj nevarne, pa tudi zaradi imunosti prebivalstva.

Miran Juršič MPA

Ali ob pojavu simptomov bolezni še vedno svetujete testiranje?

Testiranje je pomembno predvsem takrat, ko je v naši bližini oseba, pri kateri bi lahko imel covid-19 težji potek. Če vemo, da imamo covid-19, lahko ustrezno ravnamo in bolezni ne prenesemo na to osebo, družinskega člana ali sodelavca. Danes obstajajo cenovno dostopni hitri testi tako za gripo kot za covid-19 in okužbo z respiratornim sincicijskim virusom, ta napredek v diagnostiki je ena redkih pozitivnih posledic pandemije.

Če se ozrete pet let v preteklost – se covid, kot je raziskan do danes, kaj razlikuje od tistega, kar je stroka na začetku mislila, da covid je?

Danes vemo o virusu in o bolezni bistveno več kot ob začetku epidemije, seveda. Opravljenih je bilo res veliko raziskav, napredovali so preprečevanje, diagnostika in zdravljenje. V tem času se je spremenila tudi bolezen sama, od res nevarne bolezni s kar visoko smrtnostjo do bolezni, ki je za večino hujši prehlad.

Miran Juršič MPA

So se pojavili tudi spremembe in napredek v razvoju cepiv?

Pandemija je prinesla napredek v razvoju cepiv, obetamo si RNK-cepiva tudi za druge bolezni. Kar zadeva vektorska cepiva, pa so sicer zelo redki, a hudi neželeni učinki razmišljanja v tej smeri vsaj za zdaj ustavili.

Kako pa je s stranskimi učinki cepiv?

Stranski (neželeni) učinki cepiv se seveda še spremljajo, podobno kot spremljamo neželene učinke drugih zdravil in cepiv. Poleg že znanega pa zadnja leta niso prinesla kakšnih novih spoznanj glede njihove varnosti. Ob res ogromnem številu cepljenj, gre za milijarde razdeljenih odmerkov, smo cepiva dodobra spoznali.

Bi danes v odnosu do javnosti kako drugače ravnali?

Med epidemijo se mi je zgodila nenavadna stvar, kar nekako je postala moja naloga, da komuniciram z javnostjo. Pred tem sem sicer imela nekaj medijskih izkušenj, a si nikakor nisem predstavljala, da se bom kdaj res tako intenzivno ukvarjala s komunikacijo.

Poznam številne kolege zdravnike, ki imajo za tako komunikacijo precej večji tako interes kot talent. A tako je naneslo, opirala sem se na svoje izkušnje s komunikacijo s pacienti in pedagoškim delom. Pacientu je treba vedno pošteno in jasno, hkrati pa prijazno povedati, za kaj gre. Seveda pa je manjkala, zavedam se, profesionalna nota. Morda pa bi, če bi lahko obrnili čas nazaj, morala večkrat poudariti, da je epidemija, tudi če traja nekaj let, nekaj začasnega, nekaj, kar bomo zdržali in bo minilo.

Ta začasnost se mi je zdela preveč samoumevna, a slab odziv ljudi na pandemijo je bil, če pogledam nazaj, tudi posledica skrbi, da bodo spremembe trajale. Zdravniška stavka, ki se je začela 15. januarja 2024, je še vedno v teku in ni bila zaključena. To pomeni, da traja že več kot eno leto in je najdaljša zdravniška stavka v zgodovini države.

Pacienti stavke večinoma ne podpirajo. Opažate kakšne spremembe v odnosu pacientov do zdravnikov?

Težko rečem, da ljudje stavke ne podpirajo, najdejo se nasprotniki in zagovorniki. Tudi ko stavka kdo drug, se ljudje jezimo, ker službe ne delujejo, pa vendarle vemo, da je stavka v skrajni sili pot do pogajanj in boljših rešitev za vse. Javnomnenjske raziskave konec leta, skoraj leto dni po začetku stavke, so pokazale celo nekoliko boljše mnenje javnosti o zdravnikih.

Miran Juršič MPA

Čakalne vrste so verjetno že gromozanske ...

Podatki o čakalnih dobah niso povsem natančni, v zadnjem času smo slišali celo manipulacijo o številu čakajočih nad dopustno mejo ob spremembi kriterija za to mejo. Prav tako se obravnave, za katere ljudje čakajo, zelo različne, nekatere so bolj in druge manj nujne.

Vsekakor pa čakalne dobe kažejo na premalo storitev v slovenskem zdravstvu, zato toliko bolj preseneča omejevanje števila storitev, ki se nam obeta.

Če me vprašate glede stavke in čakalnih dob: kolegi iz tujine so našo stavko komentirali kot operetno, kakšnega bistvenega vpliva na čakalne dobe zelo verjetno ni imela.

Za medicino ste se odločili predvsem zaradi zanimanja za naravoslovje in želje pomagati ljudem. Bi rekli, da živite svoje poslanstvo, ali vas je zdravstvo kdaj tudi razočaralo?

Tako nekako, kombinacija naravoslovja s humanistiko. Nikoli nisem gledala na svoje zdravniško delo skozi prizmo zdravstvenega sistema, slabo urejen zdravstveni sistem je moteč, za bolnike in za zdravstvene delavce, a zdravstveni delavci v njem še vedno delamo, naši odnosi z bolniki so zaradi zdravstvenega sistema oteženi, a še vedno so. Slovenska medicina napreduje, v desetletjih smo naredili marsikaj za posamezne bolnike in za razvoj stroke.

Bolj bi rekla, da so me razočarali ljudje, ki bi morali poskrbeti za zdravstveni sistem. Če bi poskrbeli zanj s tako vnemo, kot zdravniki skrbimo za svoje bolnike, bi bilo za bolnike drugače.

Če bi si lahko zamislili idealne delovne razmere, kakšne bi bile?

V popolni zdravniški praksi se zdravnik lahko posveča svojemu delu z bolnikom oziroma medicini, za drugo je poskrbljeno. Tako dobi tudi družba od zdravnikov največ. Več kolegov, ki so se odločili za delo v tujini, je omenilo prav to: ukvarjam se z medicino, ne z iskanjem postelj, kadra, naročanjem na preiskave.

Svojemu delu ste zelo predani, pa vendar ... Ste kdaj pomislili, da bi radi delali kaj drugega?

Pravzaprav ne. Kot predšolski otrok sem si želela biti šivilja, še kot študentka sem si kaj zašila, potem je zmanjkalo časa in so prevladali drugi interesi. Medicina ima toliko obrazov, daje toliko možnosti sama po sebi, da se že znotraj nje najdejo neke vrste različni poklici, različne specialnosti, različne subspecialne usmeritve. Sama sem morda nekoliko nemiren duh in sem znotraj medicine zamenjala nekaj takih (sub)specialnih usmeritev.

Marko Vavpotić

Začela sem kot specializantka anesteziologije, nato se je ponudila priložnost za nadaljevanje študija v projektu 2000 mladih raziskovalcev na Infekcijski kliniki, tu sem bila nekaj časa, imam tudi izkušnje z anesteziologijo in reanimatologijo v intenzivni medicini, potem pa so me vse bolj zanimali antibiotiki, njihova odgovorna raba, področje, ki se dotika vedenjske znanosti, javnega zdravja. Ob tem seveda še epidemije gripe, pa covida-19. Same zanimive stvari! Ko pogledam nazaj, vidim, da so se te izkušnje nabirale in dopolnjevale med seboj.

Med pandemijo so vas večkrat vprašali, ali razmišljate, da bi vstopili v politiko. Vaš odgovor še vedno ostaja nikalen?

Spadam v generacijo, ki je sanjala o večstrankarski demokraciji. Ko se nam je uresničila, sem tudi sama poskusila s politiko, a to ni bil moj biotop. Kot predsednica zbornice se do neke mere ukvarjam z zdravstveno politiko, kakšna bolj profesionalna politična pot pa me ne veseli. Toliko bolj zanimivo je ostati v medicini in tu imam še kar veliko za postoriti.

Kaj pa zasebno zdravstvo, zakaj vas ni nikoli zamikalo? Sicer je kot infektolog verjetno težko postati zasebnik.

Občudujem kolege, ki so postali zasebniki, ker mi je to povsem nedosegljivo, nobenega talenta nimam za podjetništvo, nikoli nisem o tem niti razmišljala. Infektologija res ni stroka, ki bi bila pogosto zasebna. V infektologiji gre bodisi za akutne, urgentne primere ali pa za intelektualno zahtevne in večdisciplinarne obravnave, ki so zaradi mikrobioloških preiskav še drage obenem.

V zadnjem času so postale priljubljene avtobiografije zdravnikov različnih strok. Ali kdaj razmišljate, da bi tudi vi svoje življenje izlili na papir in ga objavili?

Joj, ne, nikakor, še ena zadeva, ki mi ni bila dana, zelo težko kaj napišem. Edino, kar bi me morda nekoč zanimalo, je popisati dejstva o poteku pandemije v Sloveniji.

Po bitki so vsi generali in tako poslušam vse mogoče nesmiselne in nepoučene komentarje. Za zanamce pa bi bilo vseeno dobro napisati kroniko z dejstvi, podatki in morda tudi mednarodnimi primerjavami.

Historia magistra vitae pravi latinski pregovor in nekateri ne želimo nehati v to verjeti.

Celoten intervju je bil objavljen v aprilski številki revije Obrazi (04/25). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.