Miran Juršič MPA

V kakšnem duhu s partnerjem vzgajata hčerko?

Predvsem ji želiva privzgojiti empatijo. Da bo ozavestila, da nismo sami na tem svetu, zato moramo sočutno in spoštljivo sobivati drug z drugim, z živalmi in naravo. Želiva tudi, da bi Varja prebudila ljubezen do branja. Meni so namreč knjige že v odraščajočih letih zelo veliko dale, saj so mi odpirale nove svetove.

Vaša odraščajoča leta je zaznamovala izguba očeta, ki je naredil samomor. Kako ste kot šestletna deklica premoščala njegovo izgubo?

Moj oče je naredil samomor leta 1991. Šentjur je bil takrat v samem vrhu po samomorilnost v Sloveniji. To je bil čas, ko se o razlogih za samomore v javnosti ni kaj dosti govorilo, Najpogosteje so bili povezani z alkoholom in nasiljem. Na nižji stopnji osnovne šole v razredu nisem bila edina brez očeta.

Spomnim se, da sem občutila nelagodje, tudi občutek sramu, a strokovne pomoči takrat na šoli ni bilo na voljo. K sreči smo se v naši družini o tem pogovarjali odkrito.

V takšnih trenutkih bolečine in žalosti je najbolj pomembna povezanost v krogu družine in sorodnikov, v kateri drugi drugemu dajemo podporo. Pomembno pa je tudi razumevanje širše okolice in strokovna pomoč, česar je sedaj mnogo več kot nekoč, a na tem področju moramo kot družba še precej narediti.

Miran Juršič MPA

Pred leti je v vaše življenje zarezala še ena tragedija. V prometni nesreči je umrla vaša 21-letna sestra. Pravite, da je takrat umrl tudi del vas.

V travmatični izkušnji, v kateri so se prepletali šok, stres, bolečina, žalost, nemoč in obup je del mene umrl za vedno. Prometna nesreča se je zgodila zaradi prehitre vožnje voznika, moja sestra je bila sopotnica, sedela je na zadnjem sedežu vozila. Voznik je nesrečo preživel. Sodnega epiloga na sodišču pa žal nismo dočakali, saj je primer zastaral. Še danes ne vemo, kaj se je zares zgodilo, saj je bilo v prometni nesreči udeleženo le eno vozilo. 

Ste se takrat znali ustaviti in vzeti dovolj časa za žalovanje?

Veliko časa sem potrebovala, da sem predelala travmo ob izgubi sestre. Prebolela je ne bom nikoli. Ta tragična nesreča se je zgodila, ko sem pisala doktorat. Doživela sem začasno blokado pisanja.

Globoka žalost in bolečina sta me miselno ohromili. Potrebovala sem strokovno pomoč, zato sem hodila na pogovore k psihologinji.

Ti pogovori so mi pomagali, da sem se lahko spet osredotočila na delo. Mami je bilo seveda še huje. Pri 36 letih je postala vdova, pozneje je izgubila še hčerko. Kaj je lahko hujšega kot izgubiti otroka? Občudujem jo, da je kljub vsemu zmogla iti naprej in nekako najti nov smisel življenja. To zahteva res veliko napora in energije.

Miran Juršič

Česa vas uči življenje?

Dojela sem, da v življenju ni nič ni samoumevno. Prav nič. To spoznanje želim prenesti na hčerko, a ne iz neke travme, ampak iz spoštovanja in hvaležnosti do življenja. Vse enkrat mine, zato je prav, da živimo z občutkom hvaležnosti. In da si prizadevamo po lastnih močeh prispevati, da bo ta naš svet boljši za vse. Mir ni samoumeven.

V svetu se stopnjujejo konfliktna žarišča in vojne. V Evropi smo se žal šele z vojno v Ukrajini predramili. Zdaj smo priča genocidu. Kot družba smo zašli izven vseh človeških in civilizacijskih standardov. Kot skupnost smo povsem zatajili, a ne smemo se vdati. Potrebno in vredno se je boriti za prave stvari in se pri tovrstnih prizadevanji povezati s somišljeniki. Vsako življenje šteje, vsak od nas ima glas, ki ga lahko uporabi.

Miran Juršič MPA

Vi ste somišljenike našli v študijskih letih na fakulteti. Povezalo vas je nestrinjanje s takratno politiko. Ste imeli takrat željo po vstopu v profesionalno politiko?

Ne, takrat še ne. Pogosto sem se udeleževala neformalnih izobraževanj in bralnih krožkov ter postala del kolektiva, ki je tako organiziral pogovore, predavanja kot tudi aktivistično udejstvoval. Tako sem še kot študentka spoznala tudi Luko Mesca in druge kolege, ki smo še danes skupaj. Med protesti v času druge Janševe vlade smo se odločili, da ne bomo več delovali kot civilna družba, zato smo ustanovili politično stranko – Iniciativa za demokratični socializem. Ampak vse do prejšnjih volitev sem se karierno osredotočala predvsem na umetnostno zgodovino.

Večkrat poudarjate, da je vodenje ministrstva za kulturo svojevrsten privilegij. V kakšnem smislu?

Zato, ker mi mogoča stik s toliko različnimi kulturnimi delavci in umetniki, predstavniki institucij ter snovalci ljubiteljske kulture. Kultura je prostor, v katerem se tkejo nove vsebine, odstirajo pozabljene zgodbe, širijo obzorja. Umetnost me vedno navdihuje in navdušuje. Slovenija je v svetovnem vrhu po razvitosti in razvejanosti kulturnega dogajanja. Imamo eno najboljših mrež knjižnic in kvalitetne ljubiteljske dejavnosti. Na vseh področjih dosegamo tudi mednarodno prepoznavnost. Kultura in umetnost med ljudi vnaša veselje in nas poziva tudi h globokim razmislekom. Raznolikost in kompleksnost sta njuna največja moč.

MPA

Se političarke še vedno spopadate s predsodki zgolj zato, ker ste ženske?

Lagala bi, če bi rekla, da šovinizem v politiki ni več prisoten. Z Luko Mescem se pogosto pogovarjava o tem, da sem jaz pogosteje deležna neprimernih opazk in žaljivk kot on, ker sem ženska. Ta vidik politične kulture se je sicer nekoliko izboljšal v primerjavi s časi, ko je Pavle Rupar v parlamentu poslanki Majdo Potrata in Majdo Širca pošiljal na pregled mednožja.

A kaj dosti se od takrat žal ni spremenilo. To je slabo sporočilo za mlade ženske, ki bi rade vstopile v politiko ali javno sfero, saj vidijo kakšne napade bi morale prestrezati. Ne želim si, da bi si zaradi tega premislile. Šovinizem v politiki lahko prav tako zaznamo pri ponižujočih komentarjih na socialnih omrežjih. Prejemam tudi pisma, v katerih mi pisci želijo vse najslabše. Pa ne le meni, ampak tudi moji družini. In to le zato, ker se ne strinjajo z mojimi političnimi stališči.

Vam to jemlje pogum in voljo za vztrajanje na političnem parketu?

Ne, ravno nasprotno. Še bolj sem motivirana, da vztrajam. Izzivov je veliko, saj živimo v zelo zahtevnih in negotovih časih. Zato želim soustvarjati politiko, ki ne bo razdvajala ljudi, ampak jih povezovala.