Moniki Avsenik je dedek svetoval, naj bo na odru "freh"
Njen dedek, legendarni pionir narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik, ji je predal glasbeni talent in jo naučil tudi velike delavnosti in pristopa h glasbi.

Zato je Monika Avsenik, mlajša sestra brata Saša, ki je stopil v dedove škornje in v njih nadvse udobno hodi po svetu, od malega pridno pomagala tako v domači gostilni kot pri vseh opravilih, ki sta jih njej in preostalim štirim otrokom naložila starša. Pri še ne tridesetih je svet prepotovala z zasedbo Perpetuum Jazzile, lani pa jo je k sodelovanju povabil svetovni tudi velikan opere Andrea Bocelli.
Kdaj in kako ste ugotovili, da je vaš dedek legenda?
Leta 2015, ko se je poslovil od nas, sem malo bolj konkretno začutila njegovo veličino. Pripravljala sem se na svoj prvi javni nastop na Festivalu Avsenik. Prečesala sem knjižnico in pesmi kar ni zmanjkalo. Dedkovo veličino sem občutila tudi na koncertih z očetom in bratom na turnejah v tujini. Kako lepo je tam sprejeta ta glasba, koliko oboževalcev ima, tudi mladih, ne samo starih.

Kako ste vi dojemali svojega dedka?
Dedka sem doživljala kot malce konservativnega, bil je gospod, trden in stabilen človek, steber družine. Do njega smo gojili veliko spoštovanje in bili radi v njegovi družbi. Zelo je bil odprt za pogovore. Vendar kot otrok na odraslo osebo gledaš drugače, saj ni bil dedek za crkljanje. Spoštovati smo morali njegove meje: če smo bili pri njem na obisku in so bila ob sedmih poročila, je bilo v hipu konec risank. Skupaj smo hodili na morje, smučanje, imeli za božič in veliko noč velika družinska druženja, s katerimi smo ohranjali tradicijo in praznovali skupaj.
Dal mi je dober nasvet, da je treba biti na odru »freh«, pogumen in drzen, da se ne ustrašiš, ko prideš na oder, temveč se vživiš v vlogo in jo odigraš s ponosom.
Svetoval mi je tudi, da pred nastopom naredim en krog okoli dvorane, da se umirim. Žal se je poslovil, ko sem začenjala svojo samostojno pot, pa ga nisem mogla kaj več vprašati.
Kaj vam je bilo pri njem najlepše?
Ljubezen do glasbe je vse do zadnjega ohranil v sebi. Še ko je bil bolan in ga je ubogala le še ena roka, sem mu govorila naslove pesmi, on pa je zaigral melodijo z eno roko. Pa denimo, ko je bil v bolnišnici, je medicinsko sestro prosil za prtiček, da je nanj napisal besedilo za novo pesem. Ustvarjal je res do zadnjega.

Katero pesem vam je največkrat zapel?
Ni mi nič pel. Kar se spomnim, ko sem bila zelo majhna, je igral harmoniko, pozneje na klavir v Begunjah in Ljubljani. Rad je imel igro besed. V vsakodnevnih kombinacijah besed je iskal naslove pesmi. Iz navadnih besed in življenjskih situacij je mimogrede skoval naslov. To je imel tako močno zasidrano, da je to počel avtomatsko.
S čim pa ste ga najbolj razveselili vi?
Zelo ga je veselilo, ko je videl, da otroci, sploh Gregor, nadaljujejo tradicijo. Njegovo največje zadovoljstvo in ponos je bil zagotovo Sašo, ki je več kot odlično stopil v njegove škornje. Pa potem, ko se je brat Aleš zaposlil kot natakar v naši gostilni.
Osrečevalo ga je to, da gre družinska tradicija naprej. Vedno je bil vesel naše družbe, veliko mu je pomenilo, ko smo bili skupaj in se družili ob praznikih.
Kakšno življenjsko popotnico vam je dal dedek in tudi starši?
Vrednote, spoštovanje ljudi, vsega, kar je okoli nas, pošten odnos … V to so nas najbolj spodbujali, da smo iskreni, pošteni, delavni in da je družina najpomembnejša. V vrtincu sodobnega življenja je čedalje teže biti povezan. Vsakič, ko se vidimo, si imamo res veliko za povedati.
Iz intervjuja v marčevski številki revije Obrazi 03/25. Revija je na voljo v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se