Primož Lavre

Kako se Primorka znajde na Štajerskem? Zadnje leto in pol ste pogosteje pod Pohorjem.

Dobro! Obožujem naravo. Doma, v Kopru, imam morje, ob njem se odlično počutim. Na Štajerskem imam gozd. Pohorje je zame ena najlepših naravnih lokacij v Sloveniji. Že prej, ko nisem bila tako pogosto tu, sem imela rada Štajersko in Štajerska je imela rada mene.

Res je. Nekje ste rekli, da imate najbolj zvesto občinstvo prav na Štajerskem.

Tako je. Mislim, da predvsem zato, ker Maribor s svojimi nacionalnimi hišami že od nekdaj skrbi, če se lahko tako izrazim, za zdravo hrbtenico glasbene scene, in vzgaja publiko. V zlatih letih Festivala Lent sem bila tolikokrat gostja, da skoraj ne morem prešteti. Tudi na Štuku, ki je bil nekoč eno bolj prepoznavnih slovenskih rockovskih prizorišč, sem nastopila 28-krat. Skratka, veliko nastopam v Mariboru. In zdi se mi privilegij, da lahko zadnje leto in pol živim na dveh tako čudoviti in dopolnjujočih se koncih, kot sta Primorska in Štajerska.

Pravijo, da smo si Primorci in Štajerci podobni.

Ja, oboji smo temperamentni. Zdi se mi tudi, da imamo podoben smisel za humor. Obe pokrajini imata tudi precej vinskih cest.

Imate radi dobra vina?

Nisem ravno vinski gurman. Sicer imam rada temna vina, belih ne maram.

Pravite tudi, da imamo Štajerci in Primorci podoben smisel za humor. Kaj vas najhitreje spravi v smeh?

Zelo blizu mi je angleški humor, z veseljem si kdaj pogledam kak odlomek serije 'Allo 'Allo! ali pa Monty Python. Pa humor Woodyja Allena mi je blizu. V življenju pa se veliko lahko nasmejim s svojimi najbližjimi, ker smo lahko kdaj tudi zelo otročji in razigrani. Otroka v sebi moramo nahraniti vsak dan, tudi s humorjem! Poleg tega, da je humor pol zdravja, nam omogoča, da pogledamo nase z distanco, avtoironijo in potem gre vse lažje.

Zadnje leto in pol ste pogosteje na Štajerskem zaradi ljubezni. Vaš partner Uroš Cingesar, ki je prav tako glasbenik, multiinstrumentalist, je iz Slovenske Bistrice. Spoznala pa sta se menda na neki prireditvi z zanimivim imenom Bonboniera.

Najina skupna glasbena založba Dallas Records je organizirala dogodek z naslovom Bonboniera in vsak glasbenik na dogodku je bil en čokolatin. Tudi midva z Urošem sva nastopila. Direktor založbe mi je že pred tem večkrat omenjal nekoga, ki prihaja izpod Pohorja in dela glasbo na način, kot jo je delal Vinko Globokar. Govoril je o Urošu, ki sem si ga na podlagi tega opisa predstavljala kot stoletnika, ki ima brado šestnajstkrat ovito okoli mize kot kralj Matjaž. Uroš namreč ustvarja abstraktno sodobno glasbo in je še neuradno lastnik albuma s 500 skladbami. In to se mi je zdelo fascinantno. Nisem si predstavljala, da se za tem ustvarjalno plodnim bitjem skriva tako očarljiv moški. In iskrica med nama je takoj preskočila. (ljubeče pogleda Urša)

Primož Lavre

Ikonična pesem Veter z juga velja za uradni začetek vaše kariere. Čeprav takrat še niste dopolnili 18 let, ste premogli izjemno interpretativno moč. Od kod ta zrelost? Nekje sem prebrala, da ste bili bolj introvertirana deklica, zato vas je morala mama spodbujati, da ste se družili z vrstniki.

Večino časa sem bila zaprta v svoj ustvarjalni svet. Vrstniki so se mi zdeli otročji. Veliko sem brala, veliko smo se doma tudi pogovarjali. Imela sem komunikativne, srčne in inteligentne starše in stare starše, s katerimi sem bila zelo povezana. Ob koncih tedna smo se srečevali na vikendu mojega nona in prepevali. Z nono sva vedno kaj pisali, razglabljali, ustvarjali … Druga nona pa je name prenesla drugačne stvari, med drugim me je naučila speči kruh, drugi nono me je naučil zakuriti ogenj, ker je bil kurjač. Moji starši, stari starši so združevali ruralni in urbani svet in od obojih sem nekaj pobrala. Bila sem tudi edina vnukinja, zato sem bila deležna pozornosti od vseh. Pa še prababico sem imela. Živela sem v zelo podpornem okolju, kar je imelo za posledico mojo zrelost. Ta ni bila posledica neke motnje v okolju, zaradi katere morajo nekateri otroci prehitro odrasti, ampak ljubezni.

Če še ostaneva pri Vetru z juga. Ne nazadnje je to pesem, ki ponuja več interpretacij. Ste se jih takrat zavedali?

Res je, ko jo poslušaš, jo lahko razumeš na več načinov, sprehajaš se lahko med vrsticami. Bolj kot razumsko sem to pesem začutila intuitivno. Vedno znova sem odkrivala njene nove pomene. Večkrat mi je katera od poslušalk povedala za svojo interpretacijo pesmi, na katero sploh nisem pomislila. Med drugim so jo nekatere razumele tudi kot pesem o poporodni depresiji. Zanimivo, a ne? V resnici pesem uporablja motiv Lepe Vide. Je pa še en pomen, ki je po besedah avtorja Mefa tudi pravi pomen in zaradi katerega je bil naslov na začetku manjši škandal – zahtevali so, da spremenimo naslov, ker je imel preveč politično konotacijo. Vendar avtorja, Danilo Kocijančič in Drago Mislej Mef, nista popustila – rekla sta; ali pesem sprejmejo takšno, kot je, ali pa nič. RTV Slovenija je pesem na Emo sprejela takšno, kot je bila zamišljena na začetku, torej brez sprememb naslova. Pesem je torej zgodba o odcepitvi Slovenije od Jugoslavije skozi motiv lepe Vide, ki odhaja. Kar se moje zrelosti interpretacije tiče, pa lahko rečem, da je bila pesem prelomna zame in mojo kariero, kar sem začutila in se je izrazilo tudi skozi mojo zrelo interpretacijo. Zanimivo je dejstvo, da sem se mesec dni prej, preden me je poklical Danilo Kocijančič, odločila, da bom nehala peti pesmi drugih in da želim peti svoje avtorske pesmi.

Spomnim se, da so bili nekateri zelo presenečeni nad mojo odločitvijo, ni jim bilo jasno, zakaj bi opustila nekaj, kar se splača. Vedela sem, da poustvarjanje in pripovedovanje zgodb drugih zame ni več dovolj, da me to več ne osrečuje. Iz istega razloga sem se odločila tudi, da čim prej doštudiram flavto, saj sem se v klasični glasbi počutila utesnjeno, ta glasba namreč ne dopušča svobodnih interpretacij. In vztrajanje pri raznoliki izraznosti se je skozi mojo kariero izkazalo za zelo dobro stvar, saj mi večina reče, da je moje močno področje ravno interpretacija.

Kljub temu da očitno ne želite ugajati ali biti trendovski, lahko rečem, da ste nekako večni. Tinkara Kovač je sinonim za kakovostno glasbo, ki je tudi blizu ljudem, že več kot 20 let.

Hvala, da tako menite. Največji izziv je narediti kakovostno skladbo s kakovostnim besedilom, ki je hkrati všeč ljudem. A ni škoda, da neka umetnost, ki je kakovostna, ostane samo za elito in ne pride do ljudi? Mene ne fascinira, da ustvarjam neko vrhunsko, zakomplicirano in zintelktualizirano umetnost, ki jo razumejo le trije. Partner moje mame ima za take primere zanimiv izraz – žanrski snobi ali žanrski invalidi. Če je nekaj všeč množici, še ne pomeni, da ni kakovostno.

Pri nas preveč pogosto velja prepričanje, da neka stvar, ki je priljubljena, ne more biti tudi kakovostna. Kar je krivično.

Podoben odnos imamo tudi do denarja; močno ukoreninjeno je namreč prepričanje, da so bogati ljudje sleparji. Kaj pa, če so bogati zato, ker so nadarjeni, pridni in predani? Običajno take izjave dajejo ljudje, ki imajo težave sami s sabo. Taki, ki v življenju niso dosegli, kar so si želeli, raje obrekujejo druge.

Gresta tudi vaši hčerki v glasbeno smer?

Obe imata radi glasbo. Gala igra kitaro, Alma pa violino in zelo lepo poje. Ne vem, ali se bosta z glasbo ukvarjali tudi profesionalno. Za Almo lahko rečem, da poje bolje kot jaz.

Kaj si želite zanju? S čim bi ju radi »opremili« za življenje?

Rad bi, da ostaneta takšni, kakršni sta. Da prideta do sebe, svoje lastne avtentičnosti. Želim, da ne glede na vse, na vsa pričakovanja družbe po ugajanju, ostaneta zvesti sebi in da hodita po svetu s pokončno glavo. Želim si, da vesta, da ju imam rada in da bom vedno tu zanju, ne glede na vse, kar se zgodi. Zanju sem tu kot skala. Želim si tudi, da bi odkrili svoje poslanstvo, z njim pozitivno vplivali nase in na svet okoli sebe.

Primož Lavre

Želite jima, da bi bili avtentični. Tudi vi ste taki. Ste se zardi zvestobe svoji unikatnosti morali kdaj čemu tudi odpovedati?

Seveda prihaja do manjših kompromisov. Vendar generalno ostajam zvesta sebi, če bi zatajila svojo avtentičnost, bi se počutila slabo. Taka ostajam ne glede na zaslužek in ne glede na število privržencev.

Ste se na račun zvestobe sebi in svojemu izrazu kdaj odrekli tudi kakim posebej mikavnim glasbenim priložnostim?

K sodelovanju so me vabili vrhunski slovenski avtorji, pa tudi zelo znan mednarodni glasbenik, a sem jih zavrnila, ker jih nisem začutila. Povedati moram, da mi sploh ni žal. Obžalujem le eno zavrnitev sodelovanja – z Oliverjem Dragojevićem. Ko me je povabil, sem bila mlada upornica, ki je slabo poznala hrvaško glasbeno sceno, bližje mi je bil San Remo.

Menite, da smo ustvarjalci svojih življenj ali je naše življenje odvisno od tega, ali smo rojeni pod »srečno zvezdo«?

Mislim, da je vse odvisno do nas. Nihče drug ni kriv za to, kakšna življenja imamo in kaj naredimo iz sebe. Razne srečne zvezde in podobno so le priročni izgovori. So ljudje, ki so se rodili in živeli v nemogočih okoliščinah, a so kljub temu nekaj naredili iz sebe. Med njimi so nekateri največji izumitelji, skladatelji, umetniki in ne nazadnje tudi svetovni voditelji.

Za vami je ločitev. Verjetno po taki izkušnji bolj jasno veste, kakšen partnerski odnos želite.

Res je. Je pa tudi res, da gremo čez različna življenjska obdobja. In nismo v vsakem obdobju enaki, ampak se spreminjamo. Alica iz Čudežne dežele pove, da so se tisti čevlji, v katerih se je zjutraj zbudila, čez dan že trikrat spremenili. Zato nikoli ne primerjam rada življenjskih obdobij in ljudi med sabo. Tako početje se mi zdi krivično. Neki indijski filozof lepo povzame to razmišljanje, ko reče, da ne moreš primerjati sekvoje, ki je eno najmogočnejših dreves na svetu, z bambusom, ki ima tanka stebla. Oba sta čudovita in krivično ju je primerjati. Zato se primerjavam izogibam, mislim, da so kontraproduktivne.

Primož Lavre

Imate prav.

Takole bom povedala; potovanje skozi življenje je smiselno takrat, ko vedno bolj prihajamo k sebi, svojemu bistvu. Ko pridobivamo različne veščine, se urimo v prepoznavanju ljudi in v prepoznavanju, kdaj kdo od njih nosi masko. Prepričana sem, da je v redu tako, kot je. Ker vem, da je vse odvisno od mene. Ker se vedno maksimalno potrudim za pomembne ljudi in stvari. Popolnoma sem pomirjena z vsem. Lahko rečem, da sem vsak dan bolj vesela. Mama mi je pred kratkim rekla, da ne more verjeti, da za vsak svoj rojstni dan rečem, da je najboljši do zdaj. (smeh) Ampak je res tako.

Omenjate maske, ki jih nosimo ljudje. Jih hitro prepoznate?

Ne vedno … Večinoma znam oceniti, da so nekateri ljudje boljši in drugi slabši. Ker sem optimistka, v ljudeh vedno iščem svetlo plat. Poskušam podpirati svetlobo v ljudeh. Mislim, da nisem ravno največji talent, ko gre za prepoznavanje prave narave ljudi.

Na Filozofski fakulteti, kjer ste študirali prevajalstvo, sva hodili na isto predavanje. V spominu ste mi ostali kot zelo prijazna, dostopna in svetla oseba, čeprav ste bili takrat na vrhuncu svoje slave. Niste bili vzvišeni. Ves čas so vas obkrožale sošolke, ki so do vas delovale zelo zaščitniško. Občutek sem imela, da niso dovolile, da bi se vam kdo približal.

Čisto možno, da je tako delovalo navzven, jaz se pravzaprav nisem tako počutila. V tistem obdobju sem se včasih čudila, zakaj me ljudje tako gledajo. Potem sem se spomnila, da sem na primer dan prej pela na podelitvi viktorjev z irokezo na glavi. (smeh) Nekoč me je profesorica angleščine prijetno presenetila. Sošolke so me zadrževale pred učilnico, in ko sem nazadnje vstopila vanjo ter pogledala navzgor, kjer so sedeli sošolci, so me ti presenetili z bučnim aplavzom. Bila sem globoko ganjena. Bil je namreč ponedeljek zjutraj, ura je bila sedem, večer poprej pa sem na prireditvi Zlati petelin prejela vse možne nagrade.

Kako pomembna so vam sicer prijateljstva?

Imam nekaj prijateljic. Sicer se ne slišimo vsak dan, vendar smo povezane. Ko smo skupaj, običajno kaj ustvarjamo; pišemo besedila, pojemo …

Tinkara, kaj vaju z Urošem, poleg glasbe, še ustvarjalno povezuje?

Ni nama skupna samo glasba, združujejo naju tudi enake vrednote in strasti, kot so na primer čisto preprosto urejanje hiše, vrta, kuhanje, potovanja … Nikoli nama ne zmanjka idej, kako bi lahko bila skupaj ustvarjalna, kreativna in koristna. Dnevi so vsak dan prekratki in največkrat se zgodi, da pozabiva, koliko je ura, in se potem sprašujeva, kako je možno, da je že jutro.

Primož Lavre

Bi lahko rekli, da sta se v vajinem primeru našli sorodni duši?

Bi. Včasih si kdo predstavlja, da ko se srečata sorodni duši, njuno skupno življenje postane mirno, da se ves čas držita za roke in sprehajata … No, tega pri naju ni. (smeh) Mislim, da se je pri naju aktiviralo ravno obratno. Za naju je značilna ena sama akcija, en kup nekega dela, skupnega ustvarjanja, usklajevanja želja itd., kar se zadnje čase le še stopnjuje. Ves čas se nama dogaja.

Občutek imam, da ste perfekcionistka.

Sem. Kar nekaj časa potrebujem, preden izdelek spustim od sebe. V glasbi sem lahko v perfekcionistka, v življenju pa to ne gre. Spomnim se, da sem v šoli iztrgala list iz zvezka, če sem se zmotila, in vse na novo prepisala. Sem kar rahlo pretiravala. (smeh) Se pa ob Urošu učim dopuščati, da nisem zmeraj perfektna. Perfekcionizem je kar utrujajoč. Uroš me uči, da se znam ustaviti in uživati v tem, kar ustvarim. Da prepoznavam, da je nekaj dovolj dobro. Spominja me, da se popolnost v resnici skriva v nepopolnosti. Je pa tudi Uroš perfekcionist. Zanimivo, da sva se našla dva taka, ki sva drug drugemu ogledalo. Včasih je že dovolj, da si zaupava svoje dvome o tem, ali je nekaj dovolj dobro, in da drug drugemu poveva, da je.

Osebna rast

Saša Einsiedler: Po prvi in po drugi ločitvi sem se počutila kot zguba

Tinkara, v živo ste še lepši kot na televiziji. Kako razumete žensko lepoto? Kaj je tisto, kar po vašem mnenju dela žensko lepo?

Hvala. Mislim, da se dela krivica telesu, pa tudi duši; po mojem mnenju sta duša in telo enakovredna. Enako veliko časa moramo posvečati vsem plastem sebe. To pomeni, da moramo telovaditi, se zdravo prehranjevati, hkrati pa je pomembno, da poskrbimo za dušo s kakovostnim branjem, razmišljanjem, ustvarjanjem … Lepota je zame v ravnovesju obojega, izvira od znotraj; če smo torej notranje pomirjeni, smo lepi navzven in tudi zdravi. Izziv sodobnega časa, ki ga zaznamujejo splet in socialna omrežja, je v pretiranem poudarjanju zunanjosti. Kot je rekel Umberto Galimberti – nismo več homo sapiens, ampak smo homo videns, kar nakazuje na to, da nista v ospredju več branje in poslušanje, ampak gledanje.

Verjamem v naravno lepoto. Moj idol lepote je na primer Isabella Rossellini. Ne maram lepotnih operacij.

Mislim, da je ženska lahko v vsakem obdobju, če se ima rada, lepa. Gube govorijo o tem, da je živela, so sledi življenja. Včasih so mi zrele ženske lepše kot mlajše. Lepotni modni trendi ne marajo unikatnosti in avtentičnosti, imajo pa zelo radi klone, kar je žalostna dejstvo današnjega sveta. To se mi zdi nevarno predvsem za mlade, ki so ranljivi in prepričani, da morajo za to, da bodo sprejeti in priljubljeni, slediti vsem tem smernicam.

Kako pa se spoprijemate z minljivostjo? In kako z odhajanji dragih ljudi?

Moj oče je žal pokojen že kar nekaj let. Z njegovim dohodom sem doumela, da je smrt edina stvar, na katero ne moremo vplivati. Na vse drugo v življenju, po mojem prepričanju, lahko. Ne tolažim se s tem, da se bomo srečali v nekem drugem življenju ali v nebesih. Tudi če morda obstaja nekaj po smrti, mi to v tem trenutku nič ne koristi. Na te stvari imam zelo zemeljski pogled.

Za reinkarnacijo rada rečem, da je genski zapis. Če se mi torej zdi, da mi je neka stvar znana ali da sem jo že doživela, menim, da gre za genski zapis mojih prednikov, ki ga nosim v sebi.

Zelo zanimivo in potrebno se mi zdi tudi, da poznamo svoje prednike. To je neki, če se lahko tako izrazim, higienski minimum. Pred leti sem raziskovala področje, ki se ukvarja z našimi prepričanji, ki nam ne koristijo, in s predsodki. In ti so vezani na poznavanje naših prednikov in njihovih vzorcev, ki se prenašajo z generacije na generacijo. Spoznala sem, da ni preteklosti v smislu, da v njej iščemo izgovore zase in svoje življenje. Je samo sedanjost. Tako dajemo možnost sebi in drugim. Sama večkrat dam ljudem novo priložnost, vedno upam, da jo bodo izkoristili.

Članek je bil objavljen v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.