Saša Einsiedler: Po prvi in po drugi ločitvi sem se počutila kot zguba
Z skoraj vsem v življenju se spopada z nasmehom, saj ve, da so najtežje preizkušnje tudi najboljše učiteljice. In prav zato je vsak pogovor z njo kot šola življenja.
Trenutno vas lahko gledamo v oddaji Poroka na prvi pogled, kjer ste ena od strokovnjakov za odnose. Si lahko predstavljate, da bi tudi vi – morda, ko ste bili mlajši – na tak način iskali ljubezen?
Ne, nikoli se nisem nagibala k takim zvezam. Samo enkrat v življenju, ko sem imela okoli 19 let, sem šla na predlog prijateljice na zmenek na slepo. S tem fantom sva spila čaj ali kavo in se hitro poslovila, ker nama je bilo takoj jasno, da ne bova za skupaj. Že na prvi pogled se je videlo, da prihajava iz različnih svetov – jaz sem poslušala drugačno glasbo, bila sem bolj hipijevske sorte, on pa je bil šminker in v tistih časih to ni šlo skupaj. Tudi sicer nisem obiskovala portalov za zmenke ali česa podobnega, očitno mi ni bilo dovolj hudo, da bi morala. Na srečo sem po drugi poti spoznala svojega Andreja.
Bi lahko rekli, da nikoli niste bili dovolj obupani glede partnerstva?
Ne vem, ali gre za obup, ampak danes je dejansko težje spoznavati primerne partnerje. Časi so drugačni, veliko ljudi je bolj zaprtih med štiri stene, družijo se s telefoni, televizorji, računalniki. Ko gledam znanke, prijateljice in prijatelje, vidim, da je res težje. Poleg tega je tudi kar nekaj takih, ki se načrtno odločijo, da ne bodo imeli partnerstva. Tega se v življenju ne gredo več. In moram priznati, da sem bila tudi jaz na neki točki takšna.
Po drugi ločitvi ste bili kar štiri leta samski. Se vam zdi pomembno, da znamo biti sami, da smo neko obdobje sami?
Ja, to je zelo pomembno obdobje. Sploh če opaziš, da so se pri prejšnjih partnerstvih ponavljali neki vzorci. Iluzorno je pričakovati, da bo nov partner drugačen od prejšnjega, če gremo hitro v novo zvezo. Lahko je na zunaj videti, kot da je pravo nasprotje prejšnjega, na dolgi rok pa se pokažejo isti mehanizmi tudi znotraj tega odnosa. Zato se mi zdi pomembno, da preden gremo v nov partnerski odnos, naredimo analizo tega, kaj je bilo – kako sem se počutila, kateri vzorci so se mi ponavljali …
Je bilo pri Andreju že na začetku drugače? Ste vstopili v zvezo drugače?
Ko sva se z Andrejem začela spoznavati, sem imela zaradi prejšnjega partnerstva ves čas občutek zavrnitve ali zapustitve. Čutila sem, da na začetku še nisem povsem zacelila teh ran. Pa sem bila toliko let sama! Ampak ko si sam, se določeni vzorci ne morejo aktivirati, ker se aktivirajo v dvojini. Ravno zadnjič sva se pogovarjala, da sva hvaležna, da sva si dala priložnost, da sva šla počasi in da nama je uspelo prebroditi te stvari.
V čem je največja razlika med tem odnosom z Andrejem in tistimi prej?
Najpomembnejše je, da sem, medtem ko sem bila sama, dala sebi prostor in čas, da sem ugotovila, kdo sem in kaj hočem.
Da nisem samo nekdo, ki uresničuje in skrbi za potrebe drugih, ampak si dovolim čutiti, kar čutim. Da sem jaz – jaz. Da vem, kdo sem. Ko greš s tem notranjim stebrom v odnos, je zgodba drugačna. Seveda se prilagajaš, ampak znaš postavljati meje.
Ko se rodimo, nas poimenujejo, ampak to še ne pomeni, da vemo, kdo smo, kajne? Zakaj potrebujemo desetletja, da ugotovimo, kdo sploh smo?
Ja, dajo nam ime in potem kar mislimo, da vemo, kdo smo. Ampak zanimivo je, da mi nismo naše ime, nismo naše misli, nismo naše telo – smo nekaj povsem drugega! Skozi prvo socializacijo se naučimo preživeti v sistemu, svetu, okoliščinah. Če kot otrok odraščam v družini, kjer pogruntam, da nikoli ni dovolj dobro, karkoli že naredim, potem pomislim: nekaj z mano ni v redu, moram biti drugačna. In prevzamemo vloge in identitete drugih. Nekako se izgubimo v željah in pričakovanjih drugih. Otrok, ki živi v okolju, kjer so starši bolj opolnomočeni, kjer imajo visoko raven zavedanja, se ne izgubi, ker ima dovoljenje, da je on sam. Mi pa tega dovoljenja nismo imeli – morali smo biti ustrezni, da niso bili starši hudi, da ni bila huda učiteljica …
Potem pride v življenju trenutek, ko imaš dovolj teh pričakovanj in vlog, ki jih igraš.
Jaz sem ugotovila, da sem se v tem izgubila – veliko otrok, skrb za vse … In sem si rekla: kdo sem jaz, kaj si jaz želim? Šla sem zelo bazično v raziskovanje, tako da sem se vsak dan spraševala: katero glasbo bi poslušala, katero hrano bi jedla, kam bi šla na izlet. Tudi če nismo šli, kamor sem hotela, je bilo pomembno, da sem čutila sebe, da sem spet vzpostavila notranji dialog.
Ste kdaj razmišljali, da bi bilo vaše življenje lažje, če ne bi imeli petih otrok?
Ja, seveda sem! Spomnim se, da je hčerka, ko je bila še mlajša, prišla domov in rekla: »Mami, ena sošolka gre z družino za počitnice v Afriko, drugi pa na Tajsko.« Mene je stisnilo – kaj jaz sploh lahko ponudim svojim otrokom?
Kako naj vseh pet otrok peljem na tako potovanje, ko pa sem samohranilka!
Takrat mi je bilo res hudo in sem si zadala, da bom nekoč otroke peljala na potovanje, ki si ga bodo zapomnili za vse življenje. In ker vem, kako lahko uresničujemo svoje sanje, sem tudi to vizijo postavila zase. Leta 2020, tik pred korono, smo res odšli za tri tedne v Ameriko. Potovali smo po parkih, bili na vzhodni in zahodni obali … To je bilo nepozabno potovanje. S tem sem dokazala sebi, da je vse možno. Da to, da sem samohranilka, ni ovira, ampak le ena od omejitev, ki sem ji sama nasedala. Ko sem rekla, ne, jaz tudi lahko, je šlo. Na drugačen način, ampak je šlo.
Ste se kdaj zaradi teh omejitev počutili kot zguba?
Velikokrat sem se počutila kot zguba. Predvsem po prvi in po drugi ločitvi. Družina je moja vrednota, in ko mi je razpadla, je bil to neposreden dokaz moje »nesposobnosti«. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ta občutek po drugi ločitvi obrnila – ne v zmago, ampak v spoznanje. Ugotovila sem, da sem daleč od zgube: sem frajerka, pogumna, neverjetna! (smeh)
Včasih je lažje ostati v slabem odnosu kot oditi. Veliko družin ostane skupaj samo zato, ker nihče nima poguma oditi. Kako gledate na to?
Mi nismo v njihovi koži! Nikoli ne veš, kaj se dogaja v tistih ljudeh. Če ne zberejo poguma, je to pač stopnja, na kateri so. Nikogar ne smemo obsojati! Tudi če kdo ostane iz koristoljubja, ker ima partner dobro plačo, drugi pa ne bi zmogel brez tega, je to njegova odločitev, njegova pot preživetja. Če lahko živi s tem in to sprejme – super. Drugo vprašanje pa so posledice za otroke. To se pokaže pozneje in marsikomu je žal za nazaj. Ampak itak smo za nazaj vsi pametni … (nasmešek)
Omenili ste, da so danes ljudje bolj zaprti vase, ampak tudi sicer je življenje drugačno. Se strinjate, da je danes vse težje? Tudi zato, ker imamo za vsako področje strokovnjake, ki drug drugemu nasprotujejo z argumenti.
Vsekakor. Dolgo sem se ukvarjala s hrano. In še vedno skorajda ne morem verjeti, kako ima lahko nekdo milijon argumentov, da je postenje super, pa da je prekinitveni post najboljši za telo, medtem ko drugi z enako močnimi argumenti razlagajo, da je to najslabše, kar lahko narediš. Da ne govorim o teh večnih temah – veganska prehrana, mesojedci, mleko … Enkrat je nekaj zdravo, drugič pravijo, da škodi … Potem sem začela poslušati sebe, svoje telo. Ko sem v nekem obdobju jedla veliko mesa, ko sem sledila dieti LCHF, sem bila napihnjena. Namesto da bi shujšala, sem se počutila slabo. V trenutku, ko sem nehala jesti mleko in mlečne izdelke, sem se počutila bolje. Zdaj gledam, kaj meni ustreza.
Še vedno z zanimanjem kaj preberem, ampak vidim, da me to zmede. Bolje je, da si iz vsega sam ustvariš nekaj, kar sam začutiš. Enako velja za vzgojo otrok in vse druge stvari. Na koncu gre predvsem za to, da poslušaš sebe in ne da delaš nekaj zato, ker je Francelj tako rekel.
Ampak je težko sebe slišati v času, ko so okoli nas sami motilci. Danes smo ves čas dosegljivi, povsod so slabe novice, vojna, oboroževanje … Bi rekli, da je danes več negativnosti kot nekoč?
Definitivno. Mi smo res bombardirani z negativnostjo. In zato je moj recept, da zavestno omejujem dostop teh motilcev oziroma informacij. Spomnim se, da je Andrej včasih takoj zjutraj prižgal radio in so bila poročila. Čez čas sem ga prosila, naj ne prižiga radia navsezgodaj, saj želim dan začeti pozitivno z lepo glasbo, meditacijo, telovadbo. In sva bila hitro zmenjena.
Zdaj se smejem, ker tudi, ko sva v avtu in so na sporedu poročila, utiša radio. Pa saj vse izveš! Ne moreš biti informacijsko podhranjen, ker že ko odpreš družbena omrežja, takoj izveš, kaj se dogaja. Nekateri imajo potrebo, želijo biti obveščeni, in jih potem te informacijske smeti zasipajo. Te smeti znižujejo tvojo notranjo frekvenco in potem ne moreš biti ustvarjalen, srečen, zadovoljen.
Imam veliko srečo, da živim v naravi. Ko se pripeljem domov, sem na travniku, umaknjena od vsega tega. Verjamem, da me rešujeta ta pogled na zeleno, in stik z zemljo.
Če doživim kaj stresnega, grem za deset minut na vrt, izpulim tri plevele, zadiham … in pridem nazaj v hišo čisto druga.
Ste tako ravnali tudi, ko ste videli negativne komentarje na račun svojega videza? Vaš odgovor, ki ste ga objavili na družbenih medijih, je bil deležen velike pozornosti …
Verjetno tisto ni nič zaleglo, ampak želela sem to reči na glas. Ta video ima že več kot 500 tisoč ogledov, kar se mi zdi ogromno. To pomeni, da veliko ljudi čuti enako kot jaz. Predvsem žensk, pa tudi veliko moških mi je reklo enako. Ne gre za to, da mene prizadene, kaj nekdo reče o meni. Meni to ne pride do živega.
Vas res nič več ne prizadene? Ste dobili že tako debelo kožo?
Vem, koliko sem stara. In vem, da sem imela celo obsevanje na obrazu. Ne morem imeti kože 20-letnice. Tudi čudno bi bilo, če bi jo imela pri 58 letih. Sama sebi sem v redu. Sebi se zdim lepa. Razjezilo me je, da bi morala zato, ker sem ženska, po mnenju nekoga biti videti ustrezno, všečno. Ne boste me stlačili v te okvirje! Ob tem me jezi, da se moški ne tlačijo toliko v predalčke, da bi morali biti gladki, pomlajeni, z botoksom … Čakajte malo! Moški je šarmanten, ženska je pa »stara baba«? Res? To me je zmotilo.
Ženske smo tako natrenirane, da same sprejmemo ta ultimat družbe. Me same si to dovolimo. Namesto da bi rekle: »Poglej mojo lepoto, mojo modrost, mojo globino. Glej, kaj ti lahko dam, ne pa mojih gub!«
V zadnjem času je skrb vzbujajoče, da številni uživajo zdravila za diabetes, ker pomagajo pri hujšanju, čeprav imajo slabe stranske učinke …
Saj tudi tega ne smemo obsojati. Če si v okolju, kjer je to nova normalnost, imaš občutek, da moraš živeti tako. Jaz imam srečo, da so moji prijatelji taki, da je za nas normalno, da imaš pri 60 letih gube.
Mislite, da bi o videzu razmišljali drugače, če bi še vedno vodili televizijske oddaje, saj so televizijci še bolj pod drobnogledom?
Ne vem, mogoče. Zato nikogar ne obsojam, ker ne vem, kako bi jaz ravnala v takih okoliščinah. Sem pa vesela, da sem zdaj tam, kjer sem. (nasmešek)
Kako pa na splošno gledate na žaljive spletne komentatorje?
Takoj sem pomislila na nekoga, ki ni 40 let v medijih, kot sem jaz. Jaz sem navajena vsega in imam trdo kožo, ampak mislim na otroke. Na svoji mlajši dve punci. Ko pomislim, da bi se nekdo tako spravil nanju, me kar stisne, ker vem, kakšen pritisk je to lahko. Tak javni linč, diskreditacija, laži … Tega ne zmore prenesti vsak. Posledice so lahko grozljive.
Seveda, mladi delajo celo samomore zaradi žaljivih komentarjev. Ste o tem govorili s svojimi otroki?
Ja, seveda. O tem smo se veliko pogovarjali, sploh z najmlajšima. Moram pa reči, da sta veliko že sama vedela, očitno tudi v šoli dobijo precej informacij. Je pa res, da ko se ti to zgodi, je druga zgodba. Takrat je odvisno od osebne čvrstosti, od domačega okolja … Veliko dejavnikov vpliva na to, kako trdo kožo ima nekdo. Jaz se zavzemam za prijazen splet, čeprav še ne vem čisto, kako bi to vzpostavili.
Ko sem se nehala barvati na blond, sem dobivala na tone sporočil, zakaj sem taka, kako me to postara …
Včasih sem začutila, da bom malo vzgojna, in sem napisala nazaj: »Imela sem raka."
Celo življenje sem se barvala, to so kemikalije, zelo blizu področja grla … Zato sem se odločila, da tega ne bom več počela in bom poskrbela za svoje zdravje.« Velikokrat sem potem dobila nazaj: »Joj, oprostite, nisem tako mislil.« To je bila taka mala zmaga. Mogoče se bo naslednjič ta oseba ustavila, preden bo komu kaj slabega napisala. Čeprav seveda ne moreš tega vedno doseči …
Pogovor je bil objavljen v reviji Obrazi (11/25). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
