Tibor Golob

Za vama s Frenkom je 30 let zakona. Skupaj sta že od najstniških let. Pred časom se je govorilo, da se razhajata, vendar pravite, da sta trdno povezana. Kaj vajin zakon dela tak?

Prepričana sem, da tudi dejstvo, da sva skupaj že od najstniških let. Potem je tukaj dejstvo, da imava oba rada glasbo. Za naju je bilo usodno srečanje na avdiciji za pevko v glasbeni skupini, v kateri je Frenk igral. Od takrat sva skupaj rasla in zorela. Imava dva čudovita sinova, ki sta že odrasla moška. Še vedno čutiva strast do tega, kar počneva, in čeprav nama življenje prinaša razne preizkušnje, ostajava sopotnika. Skupaj ostajava v dobrem in slabem, kot se reče.

Letos ste postali tašča.

Tako je, mlajši sin Gašper in njegova Tinka sta se letos avgusta poročila. Njuna poroka je najlepše darilo za 30-letnico poroke, ki jo letos praznujeva s Frenkom. Babica še nisem, se pa zelo veselim tudi te vloge, ko bo. (smeh)

Kaj bi rekli, da vajin odnos s Frenkom dela kakovosten in ga ohranja v dobri kondiciji?

Poleg kemije, ki jo še vedno čutiva, so za naju pomembni skupni interesi, iskrenost, skupni prijatelji … Predvsem pa sva s Frenkom še vedno tim. Pomembno se mi zdi, da se slišiva. Da drug drugemu dopuščava biti, kar sva, in se ne omejujeva ali na neki način zaklepava v kletke. Zelo pomembno se mi zdi tudi delo na sebi, da najprej poiščeva srečo vsak v sebi – šele ko jo najdeš v sebi, jo lahko nato deliš tudi med druge. Tudi nesoglasja rešujeva sproti, moram priznati, da nama gre to precej dobro. Včasih sva pri tem tudi zelo glasna. (smeh) Pomembno je, da ne nosiva zamer drug do drugega. In najbolj pomembno dejstvo, kar se kakovostnega partnerskega odnosa tiče, je, da nikoli ne smemo pozabiti, zakaj smo sploh prišli skupaj. Kaj je tisto, kar nas je pripeljalo skupaj, kaj je bilo tisto, zaradi česar je preskočila iskrica.

Tibor Golob

Kako sicer prenašate govorice? In ali vas je katera od njih posebej prizadela?

Ne dovoliva, da bi naju kakršne koli govorice prizadele. Sploh se ne ozirava nanje, saj je najbolj pomembno, da midva veva, kaj je res in kje sva.

Pravite, da je bil vaš mož od nekdaj tudi vaš najbolj iskren kritik, ko je šlo za glasbo. Kako je sprejemati kritiko od najbližjega človeka? Ste mu kdaj zamerili?

V življenju sem dobila ogromno pohval, tudi Frenk je bil velikokrat zelo ponosen name. Vendar ni nujno, da so pohvale, ki jih dobimo do drugih, vedno iskrene. Zame je dobronamerna kritika vedno dobrodošla, saj me običajno dodatno podžge. Frenku, ki mi je kdaj namenil tako kritiko, nisem nikoli zamerila, saj sem vedela, da mi želi dobro. Zaradi njih sem želela biti še boljša. Pravi občutek zadovoljstva pa občutim le takrat, ko sem tudi sama zadovoljna s svojim delom in ko vem, da sem nekaj naredila dobro. Ker konec koncev - sebe poznam najbolje.

Na sceni ste že 27 let kot izjemna vokalistka. Danes se zdi, da dobra glasba ni več dovolj. Da sta včasih od glasbe pomembnejša zunanjost in šov. Kaj menite o tem?

Kolikor je ljudi, toliko je okusov; nekateri imajo raje šov in zunanjost, drugim je pomembna glasba. Težko je zadovoljiti vse okuse, zato se mi zdi najbolj pomembno, da kot izvajalec ostaneš zvest sebi in temu, kako želiš ustvarjati.

Kaj je za vas dobra glasba, kakšen je dober izvajalec?

Zame je dobra glasba tista, ki se dotakne poslušalca in v njem nekaj prebudi. Ne glede na žanr mora biti iskrena, nositi mora čustvo in zgodbo. Dober izvajalec pa je tisti, ki zna to zgodbo pripovedovati s svojim glasom, nastopom in predanostjo. Ko stojiš na odru, moraš biti iskren in resničen ter moraš znati deliti svojo zgodbo z občinstvom. To je tisto, kar naredi glasbo živo.

Kako se razumete s kolegi na domači glasbeni sceni? Ste s kom stkali iskrena prijateljstva?

Glasbeniki imamo vsak svoje projekte, zato se naše poti redko križajo. Srečujemo se na skupnih projektih, ki so tudi lepe priložnosti za druženja. Zelo rada s kolegi izmenjam marsikatero profesionalno in osebno izkušnjo. Rada pohvalim dobre in odmevne izdelke svojih kolegov, podpora se mi zdi pomembna. Prav tako sem vesela, če oni prepoznajo vrednost mojega dela.

Tibor Golob

Kaj je za vas lepa ženska?

Zame je ženska lepa takrat, ko se počuti mirno, samozavestno, močno in ljubljeno. Lepa ženska tudi izžareva toplino. Sicer pa lepota ni le v zunanjem videzu, ampak tudi v značaju in načinu, kako oseba ravna z drugimi, torej v odnosu do drugih. Lepa ženska je za vsakega nekaj drugega. Po mojem je kombinacija videza, značaja in energije, ki jo oddaja. Ta je običajno najbolj zgovorna.

In kaj menite o lepotnih popravkih?

Kar sem tiče lepotnih popravkov, sem za zmernost. Če nekomu prinesejo boljše počutje, zakaj pa ne?! Ni skrivnost, da sem imela pred leti korekcijo nosu. Sicer pa prisegam na naravne in nekirurške načine ohranjanja mladostnega videza. Prepričana sem, da noben lifting ne bo prikril let. Niti ne vem, zakaj bi skrivala leta in gubice, ki jih ta prinesejo? So namreč odraz moje prehojene poti, tako poslovne kot tudi zasebne, in na obe sem ponosna.

In kako sicer ohranjate mladosten videz? Občutek imam, da se dobro počutite v svoji koži.

Za svoj mladostni videz skrbim tako, da skrbim za svojo dušo in telo. To pomeni, da dovolj spim, se veliko smejem in se poskušam čim bolj izogniti vsakodnevnemu stresu. Lahko vam pritrdim, da se zelo dobro počutim v svoji koži. Ob dnevih, ko nisem najbolj zadovoljna s svojim videzom, pa si rada rečem: Eh, svetloba je kriva! (smeh) Leta sprejemam mirno, kot del svoje zgodbe. Če sem nekoliko hudomušna, je moj mladostni videz posledica obilice dobre volje, veliko popite vode in navade, da se čim manjkrat pogledam v ogledalo … (smeh)

Vaša nova pesem Pleši z nami menda simbolno pomeni prenovo vas in vašega glasbenega ustvarjanja. Kako vas preobraža? Kako postavlja na novo?

V tem ustvarjalnem duhu je Pleši z nami pesem, s katero se človek skorajda pogleda v ogledalo in si reče: Še vedno sem tukaj, še vedno imam tisto iskrico. Po vseh letih sem želela pokazati, da se energija ne izgubi, ampak se preoblikuje. Pesem me opominja, da se lahko vedno znova na novo sestavim, odprem prostor za svež zagon, za več svetlobe, za več plesne energije. Za projekt Back to Energy je ta pesem pravzaprav prvi korak: vrnitev k srčni drži, kjer se prepletajo izkušnje, drznost in nova ustvarjalnost.

Kakšna je razlika med Nušo pred 25 leti, ko je pela Eenergy, in Nušo, ki letos poje Pleši z nami? Zanima me, tako v glasbenem kot tudi osebnem smislu.

Pred 25 leti je bila Energy moj veliki skok v neznano. Bila je dokaz, da lahko sanje postanejo realnost, če jim daš vse, kar imaš. Takrat je bila energija mladosti, tekmovalnosti, adrenalina. Današnja ustvarjalna drža pa je drugačna. Ni manj intenzivna – le globlja. Danes čutim več svobode, več notranje samozavesti. Ni se mi treba več dokazovati, želim pa navdihovati. Glasbeno si dovolim več igrivosti, več ritma, več modernega zvočnega poguma. Če je bila takrat Energy vzklik, je danes Pleši z nami objem.

Simon Pelko

Kako sicer začenjate v življenju stvari na novo? Imate težave z začetki ali se jih veselite?

Začetki so zame vedno mešanica vznemirjenja in rahlega strahu – in prav ta kombinacija mi daje ustvarjalni naboj. Vedno sem verjela, da se največ zgodi, ko stopiš iz cone udobja. Zato se novih začetkov ne izogibam; v resnici jih pogosto kar sama prikličem, ko začutim, da se je nekaj “porabilo” ali preživelo. Ko odprem novo poglavje, ga odprem na široko.

Kaj pa z odhajanjem, zaključevanjem, minevanjem … Kakšen odnos imate do tega?

Minevanje je nekaj, čemur se nihče od nas ne more izogniti – lahko pa se naučimo, da ni nujno nekaj temnega. Minevanje je prostor za rast. Je trenutek, ko se poslovimo od stvari, ki nas ne nosijo več naprej. Včasih zaboli, včasih je osvobajajoče, najpogosteje pa je oboje hkrati. A prav zaradi minevanja znam danes bolj ceniti trenutke, ki so pred menoj.

Za kaj vse ste hvaležni?

Za svojo družino, ki pomeni moj dom in moj mir. Hvaležna sem za vso ljubezen, ki sem je deležna že vse življenje. Hvaležna sem za vse ljudi, ki so verjeli vame tudi takrat, ko sama nisem. Hvaležna sem za glasbo, ki je moj dih, moja pot in moj najlepši način pogovora z ljudmi. Vsak aplavz, vsak nasmeh in vsaka zgodba, ki jo ljudje delijo z mano, niso samoumevni, ampak čudeži, ki jih nikoli ne jemljem kot samoumevnih. Najbolj pa sem hvaležna, da lahko s svojim glasom in energijo razveseljujem ljudi. To je izjemen dar.  

In kaj vas gane?

Ganejo me čustva drugih ljudi, solze in iskreni nasmehi. In dejstvo, ko v zgodbah drugih prepoznam tudi svoje zgodbe. Pogosto me gane tudi kako novo besedilo. Nikoli ne bom pozabila, ko sem prvič prebrala besedilo za pesem Ni mi žal … Spomnilo me je namreč na mojega pokojnega očeta in na vsa naša skupna nedeljska kosila … Ko sem leta 2006 s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na vaji prvič skupaj zapela to pesem, sem po prvih zaigranih taktih zajokala. Občutila sem izjemno hvaležnost, da mi je dano imeti samostojni koncert s tako priznanim orkestrom. Solze hvaležnosti so mi tekle tudi letos poleti na sinovi poroki … Zaradi vseh spominov in ljubezni, ki jo čutim do njega, in zaradi veselja, ker piše novo in pomembno poglavje v svojem življenju.

Kako se soočate s strahovi? In kako z »bolj senčnimi« obdobji v življenju?

Strahovi so pri vsakem človeku stalni sopotniki. Moj pristop je, da jih poskušam ne skrivati. Če jih pogledam naravnost, izgubijo moč. Temnejša obdobja pridejo tudi v ustvarjalnem poklicu – obdobja, ko se zdi, da glas ni tako močan, inspiracija ni tako živa, pot pa ni več tako jasna.

Kdaj vam je bilo najbolj hudo?

Najhuje mi je bilo, kadar sem imela občutek, da izgubljam ravnotežje med tem, kar pričakuje svet, in tem, kar čutim v sebi. Takrat sem se naučila: včasih je treba utihniti, zadihati, si priznati ranljivost – in iz nje potem vstane nova moč.

Z žarom govorite o svojih sinovih. Kakšna moška sta postala?

Najlepše je opazovati, kako otroci postanejo samostojni, svoji. V ustvarjalnem tonu lahko rečem: ponosna sem, da sta zrasla v odgovorna, empatična, delovna moška, ki ohranjata svojo individualnost in srčnost. Zdi se mi, da zdaj jaz večkrat črpam energijo od njiju kot pa onadva od mene.

Ste ob koncu leta sklenili kakšno novoletno zaobljubo?

Z leti sem se naučila, da bolj kot zaobljube šteje namera. Vsako leto si v ustvarjalnem smislu zaželim le dveh stvari: da ostanem zvesta sama sebi in da ohranim tisto prvinsko energijo, zaradi katere sem sploh začela peti. Če pa bi morala dati konkretno zaobljubo za leto, ki prihaja, bi rekla: več poguma, več plesa, več smeha. In seveda – Back to Energy v polnem sijaju.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.