Šimen Zupančič/MPA

Preboj v državni zbor vam je uspel kot članici stranke Pozitivna Slovenija. Konec leta 2011 ste postali poslanka. Približno dve leti pozneje ste postali predsednica vlade. Ste imeli kdaj težave z uveljavljanjem avtoritete zgolj zato, ker ste ženska?

Roko na srce, takrat sem imela pred sabo toliko obveznosti in težkih odločitev, da o tem sploh nisem imela časa razmišljati. Pomembno mi je bilo le, da so me ministri in drugi sodelavci dojemali kot avtoriteto, saj je bil to pogoj za učinkovito delo in vodenje vlade. Takrat smo v Svetu Evrope med 28 evropskimi predsedniki vlad sedele le štiri ženske. Spomnim se, da so me novinarji v vsakem intervjuju spraševali, kako usklajujem službeno in zasebno življenje. Tega moških politikov ne sprašujejo. Prav tako moški kolegi niso deležni tolikšne medijske pozornosti glede oblačenja, kot smo političarke.

Spomnim se številnih komentarjev glede vaših oblačil z leopardjim vzorcem …

Če ima politik na več dogodkih isto kravato, tega ne opazi nihče. Moja bluza ali krilo z leopardjim vzorcem pa je povzročilo pravi cunami komentarjev. Le zakaj?

Ženske ste zadnja leta vse bolj prisotne na političnem prizorišču: imamo predsednico države, predsednico državnega zbora in nekaj ministric. Je to dovolj za emancipacijo v politiki?

To je zagotovo dober obet, a menim, da bo za popolno emancipacijo moralo preteči še nekaj vode. Pogosto poudarjam, da smo ženske tiste, ki moramo ustvarjati spremembe – bolj pogumno in samozavestno. Ko sem leta 2013 sestavljala vladno ekipo, sem dojela, da smo pogosto preveč samokritične. Ko sem ženskam ponudila pomembnejšo funkcijo, so razmišljale in se spraševale, ali so dovolj usposobljene, ali bodo zmogle in podobno. Večina moških se tega ne sprašuje, ker se jim zdi samoumevno, da bodo kos izzivu. Pa čeprav se nemalokrat izkaže, da mu niso.

Ste ženske v politiki zaveznice ali rivalke?

O zavezništvu zagotovo ne moremo govoriti, ko se pri nekaterih političnih temah razhajamo. Pri vprašanju dostopnosti do splava, denimo, se je pokazalo, da nismo zaveznice. A različni politični oziroma ideološki pogledi ne smejo biti razlog za nespoštovanje. Ob tem sem se spomnila na gospo Ljudmilo Novak, s katero sva v času, ko sem vodila vlado oziroma sva bili poslanki, zelo dobro sodelovali. Ker spoštujeva druga drugo. Zelo sem bila vesela, ko je leta 2018 prišla na predstavitev moje knjige, ki nosi naslov V svojih čevljih.

Zaradi neuspele komisarske kandidature ste bili pred leti v javnosti deležni številnih negativnih kritik, tudi posmehovanj. Kako ste jih prenašali?

Lagala bi, če bi rekla, da me zlobni komentarji niso prizadeli. Tudi članom moje družine ni bilo prijetno brati in poslušati negativnih kritik.

Zaradi mojih domačih me je toliko bolj bolelo. Kakorkoli – zagotovo je bila kandidatura za evropsko komisarko ena od mojih političnih odločitev, ki jih ne bi nikoli več ponovila. Pozneje mi je sicer marsikdo od tistih, ki so takrat nasprotovali moji kandidaturi, rekel, da je v tej zgodbi pravzaprav največ izgubila Slovenija, in sicer mesto podpredsednice Evropske komisije. Se strinjam.

Vas je ta izkušnja česa naučila?

Seveda me je. Med drugim tega, da je treba stopiti kakšen korak nazaj, da potem lahko greš hitreje in še bolje naprej. Vnovič sem ugotovila, da je slovenska zavist brezmejna ...

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Šimen Zupančič