Marko Vavpotić / M24

Pa vendar za tem postavnim obrazom stoji vrhunski tekmovalec, ki je nadvse uspešno kariero zgradil z disciplino, predanostjo in ljubeznijo do smučanja. Kajti ko se spusti po snežni strmini, gre za milimeter natančne odločitve, za moč, osredotočenost in zavedanje, da bo vsaka napaka hitro kaznovana. Z njim smo smo se pogovarjali, kaj pomeni biti vrhunski smučar, o treningih, potovanjih, zmotah, motivaciji, in ne nazadnje tudi o tem, zakaj še nima punce.

Kako ste pričakovali letošnjo zimo?

Veselil sem se sezone. Čutim, da imam še vedno v sebi veselje in motivacijo do smučanja. Zato sem si tudi cilje postavil visoko. Trening v Argentini je bil uspešen. Sicer pa so pri smučanju določene priprave skoraj celo leto, z izjemo treh tednov po sezoni, ko imam počitnice. Poleti in spomladi so kondicijski treningi. V sredini julija grem v Saas Fee, potem spet sledi trening poleti. To je stalnica in sem že navajen. Iz poletja v zimo si rečem: Saj imam zimo in smučanje zelo rad, vseeno pa je poletje vedno prekratko. Če bi bilo presenečenje, bi bilo zanimivo, a ko veš, da je vse načrtovano, je to običajno. Po Argentini so bile še Švica, Italija, Avstrija, potem pa že prva tekma v Söldnu.

Kaj vam pri smučanju najmanj diši?

Mogoče sčasoma, ko si malce starejši, težje prenašaš potovanja in veliko odsotnosti od doma. Treningi so naporni, pritisk je, kar utegne biti včasih težko, a me ne moti. Navadil sem se na nenehno pakiranje opreme skozi sezono. To je postala rutina in jo opravim zelo hitro.

Koliko parov smuči imate?

Zelo veliko, za vsako priložnost: za veleslalom imam kar nekaj različnih modelov, nekaterih ne uporabljam. Skupaj imam 15 parov smuči za veleslalom, slabih deset za slalom, nekaj za superveleslalom. Vedno lahko dobim nove, če si želim ali če se kak par uniči. Nekatere smuči zdržijo celo sezono, druge pa je treba paziti, da ne uporabljam najboljših na kamnitih progah. Nekateri smučarji imajo raje nove smuči, jaz prisegam na nekajkrat vožene. Stare smuči uporabljam za trening in ogrevanje, res slabe pa takrat, ko so na progi kamni, za ogrevanje. Ko vidim, da jih ne potrebujem več, jih serviser vrne Rossignolu. Starih smuči ne smemo prodajati, lahko pa kakšne posebne spravim za spomin ali pa podarim trenerju.

Imate kakšen obred za srečo?

Ne, nimam posebnega obreda. Imam pa poseben protokol. Pa kakšne »ljubše spodnjice«, ki jih prihranim za tekme, da tekmujem samo z njimi. Nisem vraževeren, verjamem vase, v trening in imam svoj način, kako si pripravim smuči za dušo.

Kakšno pa je vaše smučanje, ko greste na progo brez pritiska?

Takrat greš smučat, ko ti paše, narediš vožnjo, kakor in kolikor ti ustreza, vse je na prostem. Ni treba delati točnih zavoje ali se ure dolgo snemati na progi. To je povsem drugače. Oboje imam rad, tako treninge in tekme kot neobvezno smučanje. Že zdaj se veselim tudi časa po karieri, ko bo več smučanja samo za dušo.

BOBO

Kaj je potrebno, da nekomu uspe preboj na svetovno raven?

Veliko stvari se mora poklopiti: talent, biti moraš tudi garač, treba je trenirati in dati malo več kot drugi. Glava mora biti na pravem mestu, ne samo telo, tudi psihološko. Treba je iti skozi proces prebijanja, garanja in tudi malo uživanja. Da ti garanje ni muka. Seveda pa sta nujna talent in vztrajnost. Redko sem se tudi zalotil pri vprašanju, ali ima smisel, a to ni bilo resno razmišljanje o koncu.

Kako ste pravzaprav začeli smučati?

Na smuči so me postavili starši, ko sem bil star sedem let.

Kako se spominjate zim svoje mladosti?

Bile so veliko boljše, predvsem bolj radodarne s snegom, večkrat je bil sneg tudi doma. Domače Športno društvo Strahovica, ki spada v občino Vodice, je imelo šolo smučanja. Mi, mulčki, smo se tam naučili osnov in se postavili na smuči.

Kako in koliko so vas starši podpirali pri vašem smučanju?

Seveda je bila podpora. Veliko so me vozili na treninge in kondicijske treninge v Ljubljano. Nezamenljiv je bil tudi finančni vložek. Treba je bilo vložiti veliko, saj smučanje ni poceni. Dokler nisi v reprezentanci, vse krijejo starši. Vendar jim ni bilo težko, so se pa zavedali, da ne gre za malo denarja, a ni doma trpelo nič drugega. Starši so me na smučanje vpisali predvsem z namenom, da nekaj počnem in se ukvarjam s športom.

Kako nevaren šport je smučanje?

Postavljavci prog se trudijo, da je podlaga čim bolj trda, kar je po eni strani boljše za varnost. Če je premehka, se pojavijo luknje, ki so nevarne. Smuči za karving zahtevajo posebno tehniko, pritisnejo se bolj na telo, zato je treba biti dobro pripravljen. Seveda pa se dolgo obdobje treningov in tekem pozna na telesu. Na srečo nimam večjih težav s poškodbami, občasno me kaj zaboli, ampak nič kroničnega, za kar sem zelo hvaležen.

Nina Keder

Kakšna pa je cena uspeha?

Odvisno, kako gledaš na to. Ko sem bil mlajši, mi je bila prioriteta smučanje, druženje in žuriranje pa sta bila na stranskem tiru. To me nikdar ni motilo, še vedno sem se družil s prijatelji, a drugače. Smučanje mi je dalo disciplino, samostojnost, zdrav življenjski slog, veliko potovanj in prijateljev. Zmaga pa je vedno bila vredna vsega garanja in odrekanja.

Razmišljate kdaj tudi že o koncu kariere?

Občasno, vendar nimam točno določenega časovnega obdobja, ko se bo to zgodilo. Za takšno odločitev se mora poklopiti več dejavnikov. Že zdaj pa me poleg športa zanima kopica stvari, še najbolj v gradbeništvo in investicije. V športu se vidim v neki funkciji, a ne kot trener, saj so potovanja za trenerje podobna kot pri tekmovalcih. Si pa po toliko odsotnosti želim več časa preživeti doma.

Kako se motivirate, ko vam je težko iti na smučišče?

Zgodi se, da ti je zjutraj težko vstati, ker si utrujen ali bi raje še malo spal, vendar to hitro mine. Ko se razmigam, sem v redu. Preprosto vem, da moram iti. Če je res prehudo, pa se, sicer zelo redko, pogovorim s trenerjem in skupaj narediva načrt, kako vseeno izpeljati načrtovani trening drugače.

V zadnjih letih ste dosegli kup odličnih rezultatov. Imate po tekmah čas za proslavljanje zmag?

Po tekmah gremo pogosto kar domov brez velikih proslav. Morda malo nazdravimo v hotelu, ampak običajno ni posebnega praznovanja. Zame je največja nagrada občutek veselja in zadoščenja. Si pa, kadar si želim, privoščim kaj dobrega za pojesti, denimo pico ali burger.

Kako danes še gledate na smučanje: je šport ali biznis?

Seveda je tudi biznis, vendar je zame še vedno šport. Seveda so tekme pripravljene tudi za gledanost, vendar smučanja ne moremo primerjati z nogometom, kjer se v slednjem vrti veliko več denarja. Vsak tekmovalec (tudi smučar) poskuša iztržiti čim več, a zaupam, da je šport ostal šport.

V kakšnih odnosih sta z drugimi smučarji? Ste tekmeci ali tudi prijatelji?

Nisem konflikten človek, z vsemi sem v dobrih odnosih. Z nekaterimi celo v prijateljskih, še zlasti s tekmovalci iz Italije pa tudi nekaterih drugih držav.

Instagram

Od nekdaj ste bolj zadržani. Pa vendarle ... nam lahko razkrijete kaj o svoji zasebnosti?

Trenutno nimam punce. Pri tem je tako, da je osebo treba začutiti, da ti je všeč, da se stvari zgodijo same od sebe. Seveda sem že tudi v tistih letih, ko razmišljam o družini, to je moja želja. Vendar je treba najprej najti pravo osebo, ki bo razumela moje življenje in dolgotrajne odsotnosti.

Za kaj vam ni škoda časa in denarja?

Za stvari, ki me veselijo, kot so recimo potovanja. Tu nimam nobenih težav z vložki. (smeh) Pa tudi za obleke ali stvari, ki si jih res želim. Nisem kakšen velik zapravljivec, ampak ko si nekaj res zaželim, potem si to tudi privoščim. Z veseljem in brez problema. Hvaležen pa sem tudi, da mi je uspelo rešiti stanovanjsko vprašanje in priti do svoje strehe nad glavo, kar je danes za mlade res velik izziv.

Kmalu bo minilo pet let, ko ste v delovni nesreči izgubili očeta. Kako ste se spopadli z njegovo izgubo?

Ni bilo najlažje, človek ni nikoli pripravljen na kaj takšnega. Ko gre za nesrečo, ki pride povsem nepričakovano, je to še teže. Če nekdo zboli in je nekaj časa bolan, si nekako »opozorjen«, da se lahko zgodi slovo. Ko pa se smrt zgodi povsem nepričakovano, je šok toliko večji.

Pri prebolevanju in žalovanju sem se držal preverjenega recepta, da je delo dobro zdravilo, in sem zelo hitro začel znova smučati in tekmovati.

Pomagala mi je tudi podpora drugih in potem je bilo iz dneva v dan lažje. Z očetom sva se dobro razumela in se zelo spoštovala, nisva pa imela res tesnega odnosa. Vendar pa se na take izgube nikoli povsem ne navadiš. Velikokrat se spomnim nanj in na kakšne njegove besede. Očetu sem kot otrok pomagal v njegovem podjetju in to naju je zelo povezovalo. In pa tudi to, da je imel zelo rad šport.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.