Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Resda sem sama mama osnovnošolca, zato najbrž živim v takem okolju, ampak vidim in slišim, da se z začetkom šolskega leta v številnih družinah prebudi nekakšna napetost. Še preden se začnejo prve ocene, marsikateri starš že ve, katera snov je na sporedu in kdaj je kakšno preverjanje znanja. Vse v dobri veri, da otroku pomaga …Sprašujem se, ali je to res pomoč otroku ali bolj varovanje nas samih pred njegovim neuspehom? Kajti neuspeh otroka ne zaboli le njega – zaboli tudi nas, ki to gledamo. In prav to nelagodje je morda tisto, ki nas žene, da posežemo vmes, tudi ko ne bi bilo treba.

Čigava skrb in obveznost je pravzaprav današnja šola: otrokova ali starševa? Se mi samo zdi, ali je na poti zasledovanja (umetnih) petk nastala nekakšna pomota v sistemu?

Napetost, pod katero se šibijo otroci

Napetosti pa ni le na strani staršev – pod njo, kot kažejo podatki, se vse bolj šibijo tudi naši otroci. V eni obsežnejših slovenskih raziskav (dobrih 9.300 osnovnošolcev) je kar 64 odstotkov vprašanih kot največje breme navedlo ocenjevanje, takoj za njim pa število predmetov, ki jih morajo obvladati v enem dnevu. Sveži podatki raziskave PISA, ki jih je OECD objavil 8. septembra letos, pa kažejo, da je znanje slovenskih 15-letnikov pri branju, matematiki in naravoslovju slabše kot kadarkoli doslej, tudi slabše kot leta 2022. Očitno se ves ta dobronamerni trud – vsaj po podatkih PISA – ne pozna v rezultatih. Zato morda rešitev vendarle ni, da bi otroku morali starši res pomagati več, ampak na drugačen način.

S.R./MPA

Pomoč, ki postane bergla

Stroka tudi opozarja: če otroku odstranimo vsako oviro, še preden jo doživi, mu sporočamo nekaj nevarnega – da sam ne zmore. Iz tovrstne pomoči tako z leti zraste bergla, na katero se otrok navadi. Tako pa se lastnih moči nikoli ne bo naučil uporabljati. Odgovornost, samostojnost in vztrajnost namreč ne pridejo z našo pomočjo otroku, ampak z izkušnjami, tudi neprijetnimi, ki jih doživi sam. Ja, te pa kdaj tudi zabolijo. Tudi nas.

Ocena na zaslonu, še preden jo izve otrok

Da smo starši tako zelo vpeti v otrokovo šolo, pa je vsekakor pripomogla tudi tehnologija. Elektronske učilnice, prek katerih za oceno izvemo, še preden zanjo izve otrok sam, prinašajo vpogled, ki ga naši starši niso imeli – a tudi skušnjavo, da spremljamo vsako podrobnost. In prav tu se skriva tisti lov na (umetne) petke: vsak vnos v redovalnico postane priložnost za poseg, še preden ima otrok sploh možnost, da se z (lastnim) neuspehom sooči sam.

Slovenija

Šola je za otroke, ne za starše

Manj pritiska, več zanimanja

Seveda pa to ne pomeni, da naj bi starši ostali povsem ob strani. Najmlajši šolarji vsekakor potrebujejo spremljanje in spodbudo; z leti pa bi se moral naš delež vendarle manjšati, ne pa naraščati, kot se v praksi prevečkrat zgodi. Zdrava mera vključenosti ni v tem, koliko nalog rešimo skupaj, ampak koliko zanimanja pokažemo za to, kako se je otrok v šoli počutil in kaj tam počne – ne le kakšno oceno je prinesel domov.

In, če se vrnem na vprašanje z začetka, čigava je šola, je odgovor morda preprost: otrokova. Naša naloga v vlogi staršev pa je, da mu stojimo ob strani tako, da se ob nas krepi in se za nami ne skriva. Da ve, da ga imamo radi tudi s trojko. Da lahko pride domov z neuspehom in ga ne čaka zasliševanje, ampak vprašanje, kaj bo naslednjič naredil drugače. Iz takšnega odnosa potem ne zraste bergla, ampak njegova hrbtenica.

Tekst  je uvodni zapis odgovorne urednice revije Obrazi v številki 09/26.