Darja Švajger: Znova doživlja čas mladostne brezskrbnosti
Darja Švajger je pred kratkim postala redna profesorica na Akademiji za gledališče, radio in televizijo, poučuje pa tudi na Akademiji za glasbo.
Darja, ali lahko rečete, da ste dosegli neko življenjsko zrelost?
Prednost zrelosti je, da se človek nekoliko umiri in da ego počasi sestopi s piedestala. Ko smo mlajši, se dokazujemo, ego je bolj dejaven – kar je za tisto obdobje tudi prav. Pozneje pa na srečo nekoliko popusti. Sicer sem še vedno v učnem procesu življenja: še vedno se spoznavam, raziskujem in odkrivam. Res pa je, da si danes pogosteje upam reči ne. Včasih sem bolj gledala na druge kot nase, zdaj pa vse bolj prihaja v ospredje spoznanje, na katero me večkrat opozori moj Ivo (Darjin mož Ivo Mohorič, op. a.). Pogosto me vpraša: »Kdo je na prvem mestu?« In moj odgovor bi moral biti: »Jaz.« Ko me vidi, kako razmišljam o drugih, me znova vpraša, kdo je prvi na vrsti. Sem človek, ki mu je mar za druge, a včasih je dobro postaviti sebe na prvo mesto. Ne v egoističnem smislu, ampak v zavedanju, da je treba poskrbeti tudi zase.
Delo z mladimi vas mladi, ste mi omenili še pred intervjujem … kako?
Ob mladih znova doživljam čas mladostne brezskrbnosti in razigranosti, miselnosti, da ni vse v življenju tako smrtno resno.
Da znaš tudi kaj spustiti in da ni vse tako strašno pomembno. Z leti pa v meni dozoreva tudi spoznanje, da ni več tako pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi. V mojem pevskem poklicu to velja še toliko bolj, saj ljudje o tebi pogosto pišejo in govorijo – zlasti na platformah, ki jih sama ne maram niti jih nisem nikoli marala.
Kaj poučujete na AGRFT?
Poučujem gledališko petje in muzikal. Vodim jih, kako najti svoj pevski glas in izraz. Trenutno izvajamo program italijanskih in napolitanskih kancon.
Ima vsak študent drugačen pevski glas in izraz?
Seveda. Ljudje smo unikatni. Vsak je svet zase, če pa rečem na splošno, je zdrava pevska tehnika pravzaprav samo ena. Cilj je v polnosti zveneti. Želim se prilagoditi vsakemu študentu posebej, ker smo fizično drugačni, drugače imamo postavljene obrazne kosti, kar je pomembno za resonanco, usta so pri vsakem človeku drugače postavljena, drugačen je posameznikov značaj … Tudi po psihični plati je odvisno, kako reagirajo na to, kar jim povem. Učim jih, kako naj vse te stvari prepoznavajo, vidijo, začutijo, slišijo, kaj naj naredijo, da bo njihov glas zvenel zdravo. Jaz rečem zdravo, ne pravilno.
Pa vam prisluhnejo? Kako najdete pot do njih, da vas slišijo?
S spoštovanjem, odkritostjo, človečnostjo. Sem pač tak tip, nekateri učijo bolj strogo, avtoritativno, jaz pa nisem tak človek. Če se polenijo, pa seveda tudi jaz »zaropotam«. Sem bolj dostopna, umirjena profesorica in hkrati strokovna. Strokovnost je na prvem mestu. Če ne delajo, jih opomnim. Na svoj način, spoštljiv, vljuden. Ali pa skozi humor. To vedno razumejo.
Vas imajo študenti radi?
To bi morali vprašati njih ...