Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kje vas je ujela novica, da ste letošnji prejemnik Borštnikovega prstana in komu ste jo naprej zaupali?

Že vrsto let se z avtom vozim med gledališči, snemanji in akademijo, kjer poučujem študente. Tudi klic direktorja Borštnikovega srečanja, ki mi je sporočil, da bom letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, me je ujel na cesti. Veselo novico sem najprej zaupal ženi Teji. Ravno sva se peljala proti Ajdovščini in se ustavila nad Dolgo Poljano, vasjo, kjer sem preživel najlepše počitniške dni svojega otroštva. Lepo se mi zdi, da sem za najpomembnejše priznanje svoje kariere izvedel prav tam.

Letos ste prejeli Borštnikov prstan, za vami pa je že vrsta najvišjih igralskih priznanj. Vas takšni mejniki spodbudijo k razmisleku o prehojeni poti ali ste po naravi človek, ki raje gleda naprej?

Tako veliko priznanje seveda v ospredje postavi številne drobce iz 50-letne igralske kariere, tudi tiste iz najbolj skritih kotičkov spomina, ki počivajo v usedlinah časa. Ko prebiram seznam svojih vlog, ki so ga predlagatelji za Borštnikov prstan priložili predlogu, v meni znova oživijo občutki, ki sem jih doživljal v različnih vlogah na odru. Včasih podoživljam tudi trenutke neposrednega stika z gledalci, povezanost z občinstvom, ki diha v ritmu moje igre. Prav to me v poklicnem smislu najbolj izpolnjuje. Obenem pa vnovič spoznavam, da je moj odnos do življenja in poklica, odkar pomnim, usmerjen naprej, k temu, kar prihaja. Borštnikov prstan mi daje spodbudo za prihodnje delo. Upam, da prihaja še kaj dobrega.

Šimen Zupančič

Če bi lahko za nekaj minut sedli ob bok 18-letnemu Alešu Valiču, bi mu povedali, kaj ga čaka, ali bi mu pustili, da vse odkrije sam?

Stari pregovor pravi: »Naši otroci morajo vse sami probati!« Mladeniču bi rekel, da ga čaka nelahko življenje slovenskega igralca, da bo svoje osebno življenje nenehno prilagajal urniku, ki mu ga bodo pisali drugi, da se bo včasih počutil popolnoma nesposobno in netalentirano, da bo pogosto fizično in psihično izmozgan do konca, da bo nenehno brskal po sebi, da bo preživljal številne neprespane noči ter da bo doživljal vzpone in padce ... Da pa bo, če se bo podal na to pot, doživel in ustvaril veliko lepega.

Kdo pa je Aleš Valič zunaj gledališča?

Dojemam se kot preprostega človeka v posebnem, a nikakor ne preprostem poklicu. Starša sta mi vcepila občutek za skromnost, ki me spremlja še danes.

Kakšen otrok ste bili?

Kot otrok sem imel veliko domišljije in nikoli mi ni bilo dolgčas. Izdeloval sem si igrače, na primer smučarsko skakalnico in skakalce na smučeh, vse iz papirja. Papirnati skakalci so leteli od okenske police do tal, kot pravi letalci v Planici. Na vasi smo »balinali« s kamnitimi »skrlami«, ki smo jih nabrali na prašnih kolovozih, največ časa pa sem kot otrok med počitnicami preživljal pri kmečkem delu. Bos sem hodil po pregretih njivah in jih prekopaval, plaval sem v reki Vipavi, najraje pa sem bil s kmečkimi konji, jih vodil napajat h koritu pri studencu, od koder smo tudi nosili vodo, saj v Dolgi Poljani še ni bilo vodovoda. Tako dobre vode nisem okusil nikoli več. S konji sem oral njive in z njimi vozil težke vozove, polne sena ali žita. Kadar nisem bil na Vipavskem, sem veliko kolesaril po Ljubljani in okolici.

Šimen Zupančič

Mislim, da sem bil s kolesom na Vršiču več kot 40-krat. Nekoč sva šla s prijateljem s kolesom na Krk in sva v enem dnevu prevozila 225 kilometrov. Od nekdaj sem imel rad podvige in preizkušanje meja svojih sposobnosti. V vsem tem sem užival, te avanture so me močno zaznamovale.

So vas leta potem nekoliko umirila?

Prekrasna štiri gimnazijska leta sem preživel na »bežigrajski«, v razredu, v katerem smo bili s sošolkami in sošolci neverjetno lepo povezani. Potem je sledil intenziven študij na akademiji, še bolj intenzivno delo pa pozneje v gledališčih, na snemanjih in drugje ... In tako naprej, že dolga leta. Vse to pa ne bi pomenilo prav veliko in se najbrž ne bi razvilo v polno življenje, ki me izpolnjuje, če v Prešernovem gledališču v Kranju ne bi spoznal Teje. Ona mi pomeni največ in me je najbolj zaznamovala, močno pa so me zaznamovali tudi najini otroci, v minulih letih pa še vnuki. Mirno lahko rečem, da me najbolj oblikuje in zaznamuje ljubezen.

V enem od pogovorov za Radio Slovenija ste dejali, da je igralski poklic nekaj, v kar si na neki način izbran. Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da vas življenje vleče na oder?

Začelo se je z gledališkim krožkom v Pionirskem domu v Ljubljani, nadaljevalo pa z lutkovnim krožkom prav tam, ampak to so bili še podvigi osnovnošolca. Kot član gledališkega krožka sem v Viteški dvorani v Križankah recitiral PrešernovoSoldaškoin še danes se spomnim bučnega aplavza. Tisti trenutek mi je ostal v spominu kot izjemen šok, spoznanje, kako močan je lahko odziv občinstva.

Tudi z lutkovnim krožkom smo poželi velike uspehe na festivalih po Sloveniji in v Šibeniku naFestivalu djeteta.V dramskem krožku na gimnaziji Bežigrad pa so se začele porajati misli o resnejšem ukvarjanju z igro. Uprizarjali smo Durenmatta, Majakovskega, prvi v Sloveniji smo uprizorili Jarryjevo igroKralj Ubu. Ob koncu gimnazije sem ugotovil, da me pravzaprav najbolj zanima gledališče. Malo za hec: ker mi je uspelo opraviti sprejemni izpit, diplomirati, potem pa še vse življenje delati kot igralec, me je morda res »nekaj izbralo«.

Pa kljub temu, ali ste kdaj pomislili, da bi počeli kaj drugega?

Nekaj časa sem razmišljal o resnejšem ukvarjanju z glasbo. Proti koncu osnovne šole sem želel postati flavtist, a za flavto ni bilo denarja, zato je življenje ubralo drugo pot. Sicer pa sem se vedno rad lotil praktičnih del in marsikaj naredil sam; od polaganja ploščic, zidanja in ometavanja do izdelave sten iz knauf plošč, postavljanja ograj in še marsičesa. Za igralca je koristno, če se znajde v različnih opravilih in poklicih, saj mu to pomaga pri ustvarjanju likov ter razumevanju dela, ki ga opravljajo njegove vloge.

Ko ste kot študent leta 1973 prestopili vrata AGRFT, je bil svet precej drugačen, kot je danes. Kaj po vašem mnenju vašo generacijo najbolj loči od mladih igralcev, ki jih danes spremljate in mentorirate kot profesor na akademiji?

Svet se res hitro spreminja in mladi danes prihajajo na akademijo z zelo drugačnimi življenjskimi izkušnjami, kot smo jih imeli mi. Predvsem se mi zdi, da smo takrat hitro, že na začetku študija, spoznali, kako izrazito kolektivno je gledališko delo. Spodbujali smo drug drugega in delali skupaj za čim boljšo predstavo. Ponotranjili smo prepričanje, da boljša igra soigralk in soigralcev na odru tudi tebe samega naredi boljšega.

Drug drugega smo spodbujali z dobronamerno kritiko, si pomagali z nasveti in se učili drug od drugega. Zdi se mi, da je danes nekoliko drugače, saj svet še nikoli ni bil tako individualiziran, kot je zdaj.

Kljub temu pa v vseh generacijah mladih prepoznavam veliko željo po novem znanju in ustvarjanju.

Šimen Zupančič

Vašo igralsko pot je močno zaznamovalo tudi ustvarjanje radijskih iger na Radiu Slovenija, danes pa nove generacije igralcev vzgajate kot profesor umetniške besede. Kaj je tisto, kar si najbolj želite, da bi mladi igralci razumeli o moči glasu in besede?

Z delom na radiu sem se seznanil kot študent akademije in kmalu sem postal redni sodelavec Radia Slovenija. Rekli so mi, da imam »mikrofonski« glas. Poleg radijskih iger sem posnel veliko literarnih oddaj ter interpretacij poezije in proze. Z velikim veseljem sem snemal pravljice in zgodbe za otroke, med drugim tudiMalega princa, pozneje pa še nekaj zvočnih knjig. Sodelujem tudi s slovenskim programom radia Trst. Posnel sem več romanov za tržaški radio in skoraj celotno HomerjevoIliado. Redno delo pred mikrofonom igralcu daje boljšo govorno kondicijo, ki mu pomaga tudi na odru.

Študente nenehno spodbujam, da razvijajo občutek za govorno izražanje. Razlagam jim o moči besede in moči tišine. Tišina kot premolk ali pavza v govoru ima najmanj enakovredno moč kot izgovorjena beseda. Opozarjam jih na tehniko diha in glasu. Pomagam jim razumeti proces prenosa, zapisanega v govor, ki mora biti jasno izražen in izhajati iz jasnih misli. Razločna izgovarjava je sicer ključna osnova, vendar ni dovolj.

Pred radijskim mikrofonom se igralec ne more skriti za kostum, scenografijo ali izraz na obrazu. Kaj vas je delo na radiu naučilo o igralski iskrenosti?

Igralci si prizadevamo biti iskreni in prepričljivi v svojih vlogah – v gledališču, pred kamero in pred mikrofonom. Radio pa ima pred drugimi mediji posebno prednost: deluje izključno z zvokom. Med poslušanjem poslušalčeve domišljije ne omejuje vizualna podoba, ki bi določala prostor, v katerem se zgodba odvija. Prav zato radio močno spodbuja domišljijo, igralec pa mora biti pred mikrofonom še posebej prepričljiv. Delo na radiu igralca spodbuja k večji natančnosti in občutljivosti pri izražanju z glasom. S tem pa tudi k večji iskrenosti.

Skozi kariero ste upodobili nešteto različnih značajev. Vas je kateri od njih prisilil, da ste na novo premislili svoje poglede in vrednote?

Ob vsaki vlogi igralci odkrivamo svetove novih oseb, ki jih ustvarjamo. Skozi delo spoznavamo značaje, usode in življenjske zgodbe ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi srečali. Zato se tudi naši pogledi in vrednote tako nenehno spreminjajo in dograjujejo. Ob vlogah vedno znova premišljujem o smislu in bistvu življenja. Seveda pa nekatere vloge bolj vznemirijo mojo notranjost. Takšni so bili na primer Sokratv Sokratovem zagovoru, Jago vOthellu, Lopahin vČešnjevem vrtu, Woland vMojstru in Margareti, Baron de Teive vVzgoji stoika, pa Salieri vAmadeusuin še bi lahko našteval. Tudi Moritz Stiefel izPomladnega prebujenjaje močno razburkal mojo mlado dušo in me nekako postavil na prepih v občutljivih mladih letih.

Kaj po vašem mnenju v času družbenih omrežij in hitrih vsebin ostaja bistvo dobrega igralca?

Bistvo dobrega igralca je zagotovo sposobnost biti medij za najrazličnejše vsebine vlog, ki jih igra. Dober igralec mora imeti jasen fokus in močno koncentracijo, da lahko doseže prepričljivost na odru, pred kamero ali pred mikrofonom. Vse to skupaj mu omogoča, da postane vloga zanimiva. Najprej zanimiva njemu samemu in nato gledalcem. Če tega ne doseže, mu gledalci ne morejo slediti in jih ne more voditi skozi zgodbo vloge, ki jo igra. V vseh medijih in vseh oblikah. To delo in tak dosežek nimata v resnici nobene povezave z instantnimi vsebinami na različnih družbenih omrežjih. Zato družbena omrežja ne bodo izpodrinila gledališča, hitre vsebine pa ne bodo izpodrinile filmov, TV-dram in nadaljevank.

Če bi lahko za en večer znova stopili v katerokoli svojo vlogo, katero bi izbrali?

Kar nekaj vlog, ki so mi postale blizu, je še naloženih v meni. Nenavadno bi bilo reči, da jih sem in tja pogrešam, saj gre za fiktivne osebe. Močno čutim drgetanje Jožefa v Eli, drzno manipuliranje Tartufa, rast demonskosti v Hitlerju iz Mein Kampfa, noro domišljijo Wolanda in še veliko posebnih nians številnih vlog. Z marsikatero bi mi bilo veselje srečati se v živo. Po drugi strani pa me naprej žene nenehna želja biti boljši od samega sebe, zato bi najbrž izbral kakšno vlogo, ki je po svojem notranjem občutku nisem naredil dovolj dobro, pa danes mislim, da bi jo znal. Ker je oživljanje oseb na odru nikoli dokončana zgodba.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi (06/26).