Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čestitke, lepo vas je videti v tem stanju. Kako se počutite?

Hvala. (iskren nasmeh) Počutim se res dobro. Mislim, da mi to stanje prav ugaja in dobro dene mojemu telesu. Sem mirna in čila, kar je zame nekaj novega, saj sicer vedno preveč razmišljam in analiziram, hkrati pa sem tudi zelo energična. Nosečnost me je nekako popeljala vase, v nekakšen zen. Nimam posebnih težav, kar verjetno vpliva tudi na moj odnos do nosečnosti. Sicer pa veliko spim – popoldne zaspim tudi za tri ure in zvečer potem nimam nobenih težav s tem, da ne bi mogla zaspati. Telo pač počne svoje, narekuje svoj ritem, to, kar potrebuje.

Očitno mu znate dobro prisluhniti, glede na to, da se tako počutite in da nosečnost poteka brez težav.

Na začetku nosečnosti sem se spopadala s slabostjo in utrujenostjo, vendar je vse lažje sprejeti, ko veš, zakaj se to dogaja. Med nosečnostjo me spremlja tudi gestacijski diabetes, kar je lahko za marsikoga precej naporno. Sama ga sprejemam kot del svojega trenutnega stanja in zaradi njega nimam večjih težav. Zelo pomembno je, da se ga ne ustrašiš, saj obstajajo uspešni triki, ki upočasnijo dvig sladkorja – jaz sem jih naštudirala in mi gre dobro. Upam, da bo tako tudi ostalo.

Zanosili niste takoj, ko ste si to želeli. Kako ste doživljali to obdobje, ko ste bili navzven – tudi pred mikrofonom – vedno nasmejani, sproščeni in pozitivni, hkrati pa ste v sebi bili svojo tiho bitko?

Hm … Radio mi v kritičnih obdobjih vedno dobro dene. Ko pridem na radio, se kar malo odklopim od vsega, kar je v resnici moje realno življenje. Tu se imamo fajn, se zafrkavamo, navsezadnje poslušamo tudi zgodbe ljudi, ki so res tragične, in takrat ni prostora za lastne težave. V najtežjih obdobjih sem na delu preprosto preusmerila fokus. Nisem čutila potrebe, da bi o svojih težavah govorila z vsemi, sem se pa o tem veliko pogovarjala z najbližjimi in z ženskami, ki so to doživljale oziroma so imele podobno izkušnjo, torej so želele zanositi, pa niso mogle. To mi je zelo pomagalo.

Šimen Zupančič

Koliko časa je trajalo to pri vas?

Vse skupaj približno tri leta, v postopku umetne oploditve pa sem bila dobro leto. Preden si upravičen do postopka, je potreben, jasno, določen čas – glede na starost in morebitne zdravstvene omejitve. Cilj je vedno najprej spontano zanositi, potem so vmesne postaje, IVF je zadnja postaja.

Koliko IVF-postopkov ste imeli?

Pri tem sem imela ekstremno srečo, imela sem samo en postopek. Ampak mogoče celo preveč uspešen, saj se je moje telo pretirano odzvalo na stimulacijo, in proizvedlo dvakrat več jajčec, kot je normalno. In to je povzročilo hiperstimulacijo, zaradi česar sem morala čakati tri mesece, preden smo lahko nadaljevali. Imela sem kar nekaj prenosov, žal neuspešnih.

Je bilo to težko sprejeti?

Z možem sva si zelo želela otroka, ampak ni bilo še tako hudo. Mogoče bi bilo bolj, če bi imela več postopkov. Če sem iskrena, ne vem, ali bi to zmogla, ker je res ekstremno naporno. Tako za telo kot za možgane. In tudi za odnos. Pač vse je narobe, čeprav veš, zakaj to delaš. Kot sem že povedala, je umetna oploditev oziroma IVF zadnja točka pri zdravljenju neplodnosti. Ko greš v postopek, zdravniki najprej preverijo, ali sta oba partnerja v redu, sama sem imela vmes tudi dva posega, potem sledijo terapije s tabletkami in nato še inseminacija, ko vbrizgajo seme vate. Šele potem je na vrsti zadnji, najbolj invaziven postopek IVF, torej umetna oploditev.

Pri vas vse to ni prineslo želenega uspeha.Kako sta se »držala« vidva kot dvojina ob tem?

Tudi med postopkom nisem želela siliti iz postopka v postopek. Nisem se vsak mesec znova odločala za nov poskus, ampak sem si vedno najprej vzela čas, da sem se počutila dobro. Z možem sva si vmes vzela tudi trimesečni premor, odšla na počitnice in se za nekaj časa odmaknila od vsega. Šele ko sva bila oba pripravljena, sva nadaljevala.

Po letu dni razočaranj s postopki IVF pa vam je uspelo spontano zanositi.

Novembra lani sem bila pred dobrodelnim maratonom v zadnjem postopku, načrtovala sva tudi selitev v nov dom in takrat sem si rekla, če ne bo šlo, potem si vzamem premor, saj ob selitvi res ne potrebujem še dodatnega stresa. Januarja pa sem nato spontano zanosila. Živ bog ne ve, kako, ampak nekaj se je pač zgodilo.

Šimen Zupančič

Ste na poti, ki ste jo vmes prehodili, kdaj pomislili, da mogoče nikoli ne boste mama?

Ja, večkrat sem pomislila na to. Nikoli pa se nisem počutila nesposobne ali manj vredne, kot včasih berem v intervjujih z ženskami, ki se spoprijemajo z neplodnostjo. Res mi je hudo, da se ob tem počutijo tako. Sama sem si vedno govorila: »Oba delava vse, kar je v najini moči.« Hkrati pa si nisva želela, da bi nama ta želja povsem prevzela življenje. Vedela sem, da sva okej tudi brez otroka in otrok ne sme biti gibalo tega, da sva sploh skupaj. Najbolj me je pravzaprav skrbelo, da moja mama, ki je bila v tistem času zelo bolna, ne bi nikoli bila babica in ne bi nikoli spoznala vnuka ali vnukinje.

Vaša mama je prebolevala raka v istem času, ko ste bili vi v postopku umetne oploditve?

Ja. to je bilo v istem času, ko sem hodila na postopke. In to je bila moja največja bojazen – da je ne bo, ko bo otrok prišel, oziroma da ona ne bo imela te ljubezni.

Kako je vaša mama danes?

Moja mama je super, je zdrava. In se zelo veseli svojega prvega vnuka ali vnukinje. Zdi se mi, da je ta otrok, ki prihaja, blagoslov za vse nas.

Delujete zelo pozitivno in močno, čeprav vaša pot do zanositve ni bila lahka. Kaj bi na podlagi svoje izkušnje lahko povedali ženskam, ki ne morejo zanositi in ob tem čutijo krivdo, nekatere celo sram.

Verjamem, da se tako počuti veliko žensk s tovrstnimi težavami. Če se katera od njih prepozna v tem, naj ve, da ni sama in da za to nikakor ni kriva. Naj pa dodam, da tudi moškim ob vsem tem ni lahko. Moški so v bistvu zelo malo vključeni v ta proces. Lahko so velika opora, vendar je večina postopkov in posegov vendarle osredotočena na žensko, zato je tudi njena izkušnja drugačna. Ves čas mi je stal ob strani in mi bil v veliko psihično oporo. A v tistem obdobju sem potrebovala nekaj, česar niti sama nisem znala natančno opredeliti. Moški bi pogosto zelo radi prevzeli del našega bremena, pa ga preprosto ne morejo. Občutka krivde ali razočaranja, ki ga ženska nosi v sebi, namreč nihče ne more zares odvzeti. Meni so bolj pomagali pogovori z zdravnico ali ženskami, ki so bile v podobnem položaju.

Šimen Zupančič

Krivde nisem čutila, ker sem vedela, da nisem sama kriva, telesa so pač različna in na marsikaj ne moremo vplivati. Je pa res, da sem čutila sram, kadar sem se o tem pogovarjala.

In grozno so me motila pričakovanja okolice. Ekstremno mi je šlo na živce, da vsi ljudje pričakujejo, da boš prišel z neko novico. Ko so vedeli, da sva skupaj, da sva že poročana, sem med drugim slišala tudi: »Zdaj sta si psa kupila, kdaj bo pa otrok?«

Ja, ljudje zelo radi komentirajo stvari, ki se jih ne tičejo …

Pes ni bil najin nadomestek za otroka, da ne bo pomote, oba sva si ga želela. No, ampak takšni komentarji so me zelo zaboleli. Zakaj se sploh pogovarjate o meni?! Bilo mi je res neprijetno. In nasvet, ki bi ga rada dala vsem ljudem, je: parom, ki še nimajo otroka in si ga morda ravno v tem trenutku želijo, ne postavljajte vprašanj, kdaj bo, če je že, kako gre itd. Počakajte, da sami načnejo to temo, če bodo to želeli. Navsezadnje gre za zelo intimno področje življenja, ki ga ne deliš s komerkoli.

Pred težavami z zanositvijo ste doživeli izgorelost, še pred tem pa mnogo let doživljali panične napade. Kaj se je dogajalo z vami in koliko let ste živeli s tem?

Svojega prvega paničnega napada se spomnim zelo natančno, ker se je zgodil nekaj dni pred poroko moje prijateljice Nike leta 2012. Takrat sem bila na faksu, ravno sem začenjala delati na radiu. Čutila sem velik pritisk – veliko sem se učila, imela sem izpit iz slovenske književnosti, skrbela me je finančna neodvisnost, bila sem zatreskana …

V nekem trenutku je bilo vsega preveč. In ko se takrat nisem mogla pomiriti, sem šla pihat v papirnato vrečko, saj sem to videla v filmih.

In je pomagalo. Takrat sem si rekla: »V redu, to je bila ena epizoda. Prihaja izpitno obdobje, pod stresom sem, verjetno je to razlog.« Nekaj časa je bilo res zatišje, nato pa so se začele stvari ponavljati vsak mesec, v vsaki postresni situaciji. Delujem po zanimivem vzorcu: ko je treba nekaj opraviti, mi gre odlično. Takrat me poganja adrenalin in vse zmorem. Težava pa pride pozneje, recimo teden dni po tem, ko je vse za mano, se lahko povsem zlomim.

Šimen Zupančič

In to se vam je dogajalo kar nekaj časa?

Ja. Bila so obdobja, ko so bili napadi pogostejši – vsak dan, dvakrat na dan, ponoči recimo … Takrat sem poiskala strokovno pomočjo in leta 2015 dobila napotnico za kliničnega psihologa. Veliko sem se pogovarjala, a takrat morda še nisem bila dovolj zrela za to. Vsako težavo sem hotela hipno rešiti, kar ne gre. Zdaj dobro vem, da so panični napadi, tesnoba in anksioznost skupek nekih vzorcev, načina razmišljanja in delovanja. Nekatere situacije pa to sprožijo hitreje kot druge. Mene so recimo grozno obremenjevale misli o smrti. Sam koncept smrti zame še vedno ni lahka tema.

Ste izgubili koga bližnjega?

Ja, več bližnjih, tudi že kot otrok sem se soočala s tem in vedno so bile neke čudne okoliščine.

Kdaj pa ste doživeli izgorelost?

Temu sicer ne rečem izgorelost, ampak kolaps, to je bilo leta 2021. Takrat mi je telo dobesedno odpovedalo. Bila sem v avtu in v nekem trenutku nisem več čutila telesa. Ustavila sem se na parkirišču, želela sem poklicati rešilca, pa tudi to ni šlo, napisala sem samo sporočilo Avdiću, da ne čutim telesa in ne morem govoriti in me je prišel iskat čez 15 minut in odpeljal domov k mojim staršem, kjer sem bila potem pol teta.

Predvidevam, da takrat še niste bili v odnosu s svojim Matevžem?

Ne, takrat sem bila še v drugem odnosu, kar je verjetno tudi prispevalo k vsemu temu, kar se je dogajalo z mano. Po tistem kolapsu sem si rekla, da moram težavi pristopiti celostno in zares razumeti, kako deluje moje telo ter zakaj se tako odziva. Do takrat sem vse reševala situacijsko. In od takrat hodim k psihologu, še danes.

Ste prišli do bistva, kaj se je dogajalo, kaj je sprožalo take odzive?

Moje izhodišče je bilo, da vedno zapadem v iste situacije, zato ker vedno izberem iste odločitve. Ampak to je moja zgodba.

Ste potem začeli sprejemati drugačne odločitve?

Ja, boljše. Morda res ne takšnih, ki bi jih na prvo žogo izbrala, ampak sem se naučila preusmeriti misli. Moje odločitve niso več impulzivne, so bolj smotrne in usmerjene v cilj. Najprej si moraš odgovoriti, kakšno življenje si želiš, kako se želiš počutiti in kakšne so poti do tega. Odločitve so tudi misli, ki jih izbereš o sebi in svetu okoli sebe. Naučila sem se, da sem jaz vladarica svojih misli in svojega delovanja.

OSEBNI ARHIV

Po dveh letih zveze s partnerjem Matevžem sta se poročila brez velikega pompa. Na petek, 13.? Od kod ta ideja?

Poročila sva se na Ljubljanskem gradu, in ko sva iskala datum, je bil samo še ta prost. Tudi simbolika se nama je zdela zanimiva in sva jo želela malo razvrednotiti. Če bo šlo kadarkoli kaj narobe, bo tako kriv datum poroke. (smeh) Sem si pa vedno želela poročiti v petek, da si potem za vikend skupaj in da si lahko popolnoma sproščen.

Kaj pa naredite, če vam prekriža pot črna mačka?

Pljunem dvakrat čez levo ramo. (smeh). Škoditi ne more. Ja, naredim te stvari in tudi potrkam na les.

Matevž je prevzel vaš priimek – so ljudje tudi to komentirali?

Ja, oba imava isti priimek – Homovec Ramšak. Gre za nekakšno simbolično enakopravnost. Meni je to tako zelo všeč. Kot mi je všeč, da take stvari vznemirjajo, ker tako pokažemo, v kakšnem svetu še vedno živimo, pa si to prikrivamo. Še vedno je v družbi prisoten toksičen koncept moškosti. Se pa ne oziram na te ljudi in komentarje. Pomembno je, da jaz vem, kakšen je Matevž, in njemu je to okej.

Kaj pa ima Matevž, da vas dela tako mirno in srečno?

Njemu se vse da. Vse naredi z ljubeznijo, brez problema. Je potrpežljiv – tega meni mogoče malo manjka. In ne sekira se, kar mi je zelo všeč, hkrati pa me to malo živcira. Zadnjič mi je lepo rekel: »Zakaj bi se sekirala zdaj? Sekirala se boš na dan, ko bo treba – če bo treba.« In to mi res pomaga. Uči me prizemljenosti.

Kako se razumete s sodelavci jutranjega programa Radia 1?

Z vsemi zelo dobro. Denis je kot starejši brat, na katerega se lahko vedno obrnem, z Laro – med nama je 13 let razlike – pa imam sestrsko-prijateljski odnos, res se imava radi. Deželaka pa itak obožuješ, čeprav bi ga včasih tudi našeškala. (glasen smeh) Ampak ne tega zapisati. (še bolj glasen smeh)

Kako se je vključil Cene Prevc v ekipo Dežele junakov, kjer je nasledil vlogo Mihe Deželaka?

On preprosto je Dežela junakov in ne vem, ali bi lahko bil kdo še bolj primeren kot on.

Anja, kako bi radi, da vas vidi otrok? Kakšna mama bi radi bili?

Predvsem si želim, da moj otrok ne bi imel pi… za mamo. Da bo videl, da se znam postaviti zase. Sicer pa bi bila rada empatična mama in si želim, da od otroka ne bi preveč zahtevala ter da bi sprejemala njegove odločitve. Starši velikokrat hočejo otroke po svojih pričakovanjih in merilih – in se bojim, da bi se to kdaj zgodilo tudi meni. Predvsem pa si želim, da otrok nikoli ne bi mislil, da me je razočaral.

Šimen Zupančič