Šimen Zupančič

Ko je magistrica dietetike Tanja Črešnovar še delala v izolskem zdravstvenem domu, so jo ljudje pogosto spraševali o prekinitvenem postu kot eni od možnosti hujšanja. Zaradi svoje preprostosti je v zadnjem času pač priljubljen. Zato so se na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, kamor je prišla pozneje v službo kot mlada raziskovalka, z mentoricami odločili to področje bolj raziskati. Predhodne študije so pokazale pozitivne učinke časovno omejenega prehranjevanja pri odraslih s prekomerno težo in debelostjo. Vendar ni bilo jasno, ali so ti nastali na račun manj kalorij zaradi krajšega prehranjevanja ali prekinitveno postenje res pomembno učinkuje na presnovno zdravje. Trimesečna raziskava je pokazala najboljše učinke, če jemo med 8. in 16. uro.

Novice

Pismo Judom, kjer koli že ste

Prekinitveno postenje je v zadnjih letih zelo priljubljeno, ker je preprosto – jemo le znotraj določenega časa, recimo osem ur, ne dajemo pa toliko poudarka temu, kaj zaužijemo, in ne seštevamo energijskega vnosa. »Je pa res, da je v tem primeru večje tveganje za pomanjkanje kakovostnih hranil, zato smo v naši raziskavi vsem sodelujočim izračunali hranilne in energijske potrebe glede na njihovo izmerjeno presnovo v mirovanju ter stopnjo vsakodnevne telesne aktivnosti. Pri različnih sodobnih dietah namreč ljudje, ki želijo shujšati, pozabijo na pomembnost kakovostnih hranil in drastično znižajo energijski vnos,« pove Črešnovarjeva.

Shutterstock

Jejmo ob istih urah in ne pozno zvečer

Ena od teorij, od kod izvira ta oblika postenja, je, da iz preteklosti. Ker hrane ni bilo v izobilju tako kakor danes, je bil čas od enega do drugega obroka daljši. V sodobnem življenju pa so naši obroki neenakomerni in neredni, jemo nenehno, dvanajst ur ali več pozno v noč, vse to pa moti našo cirkadiano uro. »To je naš notranji biološki mehanizem, ki uravnava fiziološke in presnovne procese v telesu glede na 24-urni cikel. Sestavljajo ga glavna ura v hipotalamusu v možganih, ki se sinhronizira s svetlobnimi signali, in periferne ure v jetrih, trebušni slinavki ter mišičnem in drugih tkivih, ki so občutljive tudi za čas vnosa hrane. Prehranjevanje v neustreznem času privede do neskladja med perifernimi urami in glavno uro, kar čez čas privede do tveganja za nastanek kroničnih obolenj, inzulinske rezistence, motene glukozne homeostaze in sistemskega vnetja, kar močno pripomore k razvoju presnovnih in drugih kroničnih obolenj. Cirkadiano uro najbolj uravnavajo dnevno uravnovešeni obroki ob približno istem času. V sodobnem življenju pa enkrat jemo ob dveh, naslednji dan ta obrok izpustimo, kar moti našo cirkadiano uro. Raziskave so pokazale tudi, da to uro moti prehranjevanje v poznih večernih urah.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana