revija Jana

Kaj če bi kar odplavala na celino? Kaj pa je to, nekaj kilometrov plavanja? Za nekoga, ki dobro plava, nič, ampak jaz nisem ta oseba. Od tistega incidenta, ko sem ostala na surfu sama nekaj ur sredi razburkanega morja, ne morem plavati dlje od boje. Ni šans. Do nje še gre, za bojo pa težje diham, moje okončine postanejo svinčene in zna me zagrabiti panika. Ne vem, od kod mi ta neumna zamisel, da boje lahko zaustavijo morske pse.

Misli so mi po glavi šibale kot ribe v okroglem akvariju. Razmišljala sem, kaj naj naredim. Še nikoli nisem bila v takšni situaciji. Lahko se delam neumno. Saj ona se tudi. Z ničimer ni pokazala, da me pozna. Še bolj hecno pa je to, da gospa ni ravno neka Jožica iz Spodnje Kungote, ki je nihče ne pozna. Je javna oseba, pogosto je v medijih. Kakšen zaplet! Verjamem, da bi bil to super film, če bo kdaj o tem napisana knjiga. Scenarij bi šel nekako takole:

Ljubka in vesela gospa, recimo ji Marjeta, pride na svoj sanjski dopust. Tam pa na urah joge sreča ljubico svojega bivšega moža. S tem da je bila ona z njim, Marjeta nima težav. Ne, to ji res ne povzroča težav, kam gredo njeni ljubezenski ostanki. Ampak vmes so otroci. In Marjeta ima z bivšim tri otroke. Nobena ločitev ni lepa. Na žalost. In Marjeta ima za sabo grozno ločitev. Človek, ki mu je rodila tri otroke in mu 20 let prala nogavice, se je po ločitvi spremenil v njenega najhujšega sovražnika. Vam je to kaj znano? Mama ji je takrat rekla: »Hči moja, ljudje pokažejo svoj pravi obraz šele takrat, ko odidejo od tebe.« In prav je imela.

Bivši je odpeljal njune otroke in jih mesece skrival pred njo. Marjeta se je na sodišču borila zanje. Leta. Od hudega je zbolela za rakom. Sodnica ji je takrat, ko je komaj prilezla na narok, plešasta zaradi kemoterapije in napihnjena kot balon, rekla: »Ja, gospa Marjeta, poglejte se, kakšni ste. Saj ne morete skrbeti zase, kaj šele za tri otroke. Za otroke je, veste, velika travma, če vas gledajo takšno. Pojdite domov, in ko se pozdravite, pridite nazaj.« S temi besedami so Marjeto odpravili sredi zdravljenja raka. Kot da bi imela prehlad. Pozdravite se, pa pridite nazaj.

Marjeta se je obrnila na vse mogoče institucije v državi, od policije, kjer je prijavljala ugrabitev otrok, do vseh mogočih ministrstev, urada za človekove pravice ... Bolje bi bilo, da se sploh ne bi obračala nanje, škoda energije. Preplačani, nesposobni in neempatični birokrati. Da centrov za socialno delo sploh ne omenjam. Vsi, ki ste kdaj imeli z njimi izkušnje, veste, o čem govorim. 

Marjetin bivši se je medtem preselil k svoji ljubici, to je ta gospa, ki se je zdaj znašla na jogi na terasi. K njej je odpeljal tudi njune otroke, Marjeta se je borila z rakom, onadva pa sta se igrala »happy family«. »To je vaša nova mama,« je Marjetin bivši rekel otrokom, »prejšnjo mamo smo dali stran, ker ni bila več dobra.«

In ta »nova mama«, ki zdaj sedi nasproti Marjete na uri joge, je pripomogla k temu, da otroci ne vidijo svoje mame. Niti takrat, ko je Marjeta mislila, da je na smrtni postelji. Tako je to bilo. In zdaj ta ženska sedi nasproti Marjete in se pretvarja, da je ne pozna. V Marjeti vre. Najraje bi ji skočila za vrat in ji spraskala tisti nasmeh z lic. Pa tega ne naredi.

Bivši še vedno kaznuje Marjeto s tem, da ne sme videti otrok. Leta jih že ni videla. Škoda, da se oče ne zaveda, da s tem najbolj škoduje otrokom. Marjeta se je zanje borila kot tigrica. Zbolela je, preživela, se spet borila, a na koncu izgubila bitko s sodstvom. Zato je zanjo ta ženska, ki sedi pred njo na jogi, personifikacija vsega, kar je šlo narobe v njenem življenju. Je simbol nepravičnosti, bolečine in izdaje.

Marjeta v tem trenutku ne čuti jeze ali sovraštva. Čuti samo praznino. In zavedanje, da življenje ni pravično. In da se včasih ljudje, ki so nas prizadeli, pojavijo na najbolj nepričakovanih krajih. Takrat je pomembno, da ostanemo mirni in dihamo, tudi če se nam zdi, da se bomo zadušili. Zato se je Marjeta sredi otoka, daleč od vseh, odločila, da ne bo več bežala. Sama se je, na sredini terase, ponovno, po dolgem času, zavedela, da je močna. S seboj bo iz te zgodbe odnesla največ, kar lahko.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana