Šimen Zupančič

Za večino ljudi je Boč nič več in nič manj od tega, kar se zdi: eden od čisto zadnjih vzhodnih vrhov Karavank, ki s svojimi slabimi tisoč metri višine z vrha, na katerem čemi razgledni stolp, omogoča fantastičen razgled, kar privablja pohodnike. »Štajerski Triglav« je po državi znamenit predvsem zaradi redke cvetlice velikonočnice, okoliški živelj ga čisla tudi zaradi tradicionalnih prvomajskih zabav. V domačinih, ki živijo v njegovi senci, pa mogočna pojava vzbuja spoštovanje ob vse bolj nejasni zavesti, da stvari nikoli niso čisto tisto, kar se zdijo. Najdejo se tudi takšni, ki menda vedo, kaj natančno Boč je. Med redkimi posvečenkami in posvečenci v njegove skrivnosti je Darinka Lorger iz bližnje Rogaške Slatine, ki je skozi leta odkrivanja svetih prostorov v gori – pa tudi v sami sebi – z goro stkala posebno vez, zaradi katere za iskrivo šestdeset-in-nekajletnico ni niti najmanjšega dvoma, da je gora živa.

V domovanju usmiljenih vil. Na razbeljeni poletni dan se na pustolovščino podamo iz samostana v Studenicah, kjer stoji izvir menda (bio)energetsko najmočnejše studenčnice v vsej državi, po katero prihajajo ljudje od blizu in daleč, tudi iz sto kilometrov oddaljene Ljubljane. Ko se s fotografom Šimnom osveživa in spereva s čel glazuro iz potu in odmrle kože ter se tako simbolno prečistiva za obljubljeno svetost, z Darinko krenemo v zavetje hladnega gozda; za nami njen partner Borut poklekne k izviru in se loti polnjenja steklenic, ki sta jih s seboj pripeljala za poln prtljažnik avtomobila.

Ko stopamo po gozdni stezi, se pod nami razlega klokotajoča tožba Toplega potoka, prešibkega, da bi se uprl srkajoči suši; ime je dobil zaradi nenavadne značilnosti, da tudi pozimi ostane prijetno mlačen – tako naj bi po legendi na milo prošnjo otroka, ki se mu je v mrazu zasmilila njegova prezebla mati perica, storile gozdne vile. Čisto suha struga nas po nekaj minutah pripelje do votline, v kateri naj bi živele – diši po vodi, ilovki in živi skali. Darinka prižge svečko in po svežem jamskem zraku razsuje cvetni prah.

Na prekletem travniku. Kakor je apnenčasti Boč prepreden z jamami in izviri, je prešpikan tudi z legendami. Samo z zgodbami, ki nama jih o Studenicah pove najina vodnica – o grofici Zofiji Rogaški, ki je tu ustanovila hospic in materinski dom, iz katerega je nastal samostan dominikank; o čudodelni moči izvira pri njem; o vilinskem gaju, skrivni podzemni knjižnici, nunskem pokopališču, načrtovanem templju pod vilinsko jamo (…) – bi lahko napolnil pol revije. Toda gora skriva in odkriva še dosti več.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 1. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik