Ko je Kek pred dnevi odstopil s položaja trenerja Rijeke, se je Armadi, tako se imenujejo najzvestejši navijači kluba, sesul svet. Od svojega ljubljenega vojskovodje so se poslavljali v solzah in s spoštljivim trepljanjem po ramenih. Človeka, ki je tvojemu mestu po 70 letih vrnil naslov in občutke prvaka, pač težko pustiš drugam.
»Neki Slovenec« jim je odčital lekcijo. Ko je 57-letni mariborski nogometni trener pred dobrimi petimi leti prevzel treniranje moštva z Reke, so ga mnogi hrvaški komentatorji pričakali vzvišeno in »na nož«. Kako naj bi tujec, sploh pa neki Slovenec, lahko kakorkoli pomagal hrvaški ekipi, ki je bila nekoč zdavnaj močna in zmagovita, nato pa je leta in leta zgolj životarila v sivem in dolgočasnem povprečju, so se spraševali. Isti ljudje so ga pozneje razglasili za najboljšega nogometnega trenerja na Hrvaškem in ga zdaj dosledno naslavljajo z gospodom. Razumeli so lekcijo o pristopu in obnašanju, ki jim jo je odčital.
Reka, mesto in njeni prebivalci, je zares že zelo pogrešala zmagovito nogometno moštvo. Kot vemo, vsak športni uspeh »naših« dvigne samozavest vseh okrog njega, o tem smo se neštetokrat prepričali tudi sami tako na ravni naroda kot na ravni lokalnih okolij naših šampionov.
Psihologija stadiona. Nogomet je šport, ki ponuja pot iz revščine do zvezd. Prav Hrvat Luka Modrić, na primer, je eden tistih fantov na tem planetu, ki jim je to uspelo. Nogomet je tudi eden od športov s še posebno silovitim čustvenim nabojem. Dogajanje na nogometnih stadionih precej natančno odraža razmere in stanje duha v neki družbi oziroma okolju. Neuspešna moštva so navadno odsev neuspešnega okolja. In nasprotno, če je ekipa uspešna, se bolj uspešni, samozavestni in zmagovalni počutijo tudi njeni navijači. Psihologija stadiona vam veliko pove o življenju ljudi, ki živijo okrog njega in z njim.
Reka ga je potrebovala. V nogometu, in tako je v državah povsod po svetu, se med drugim vedno še posebej ostro spopadata periferija in središče države: Maribor proti ljubljanski Olimpiji, katalonska Barcelona proti kraljevemu madridskemu Realu … Nogometa ni brez politike, prav na Hrvaškem je s tem zadnja leta veliko težav. Korupcija, samovolja funkcionarjev, nacionalizem, huliganstvo.
Reka, po stanju duha drugačna tako od Zagreba kot od zaradi obmorske lege še konkurenčnejšega Splita, je od Slovenca Matjaža Keka pričakovala in zahtevala, da reški klub vrne v vrh hrvaškega nogometa, kjer sicer že leta kraljujeta s škandali omadeževana Dinamo in Hajduk. Prebivalci Reke so nujno potrebovali, da nekdo v njihovo življenje in zavest vrne ponos ter samozavest zmagovalcev.
»Kliknilo« je. Med Kekom in Rečani je, tako je povedal sam, takoj »kliknilo«. Ob Kekovem prihodu je bil predsednik Rijeke Robert Komen, ta je le mesec dni pozneje nepričakovano umrl. Matjaž Kek se je ob mnogih priložnostih, sploh ob največjih uspehih, poklonil njegovemu spominu. Navijači so to znali ceniti. Tako kot novi predsednik kluba Damir Mišković, ki je s Kekom stkal tudi tesno osebno prijateljstvo. Nogomet je seveda predvsem posel, a tudi v nogometu je za vse bolje, če se ljudje med seboj spoštujejo.
Včasih je malo tečen. Včasih smo v katerem od časopisov lahko prebrali kak senzacionalističen naslov, češ da je Kek diktator in da se ga igralci bojijo. V resnici je bila njegova »diktatura« avtoriteta, izhajajoča iz njegovega nogometnega znanja in izkušenj, »strah« pa posledica doslednega vztrajanja pri redu in organiziranosti, od katere ne odstopa. Pri njem ni bližnjic, ko je zaprl vrata slačilnice, pa vanjo niti predsednica ne bi mogla. Zna tudi povzdigniti glas. »Z menoj ni lahko sodelovati. Včasih sem malo tečen,« je povedal. A hkrati zna ljudem prisluhniti in jih razumeti. Rad ima, da so tisti okrog njega srečni. Zato so na Hrvaškem ob njegovem odhodu mediji med drugim zapisali, da iz Rijeke »ne odhaja zgolj trener, ampak oče in mama tega kluba«.
Več v Zarji št. 42, 16. 10. 2018.
