Kdo ima kaj užitnega? Ob pol devetih zjutraj, ko smo se srečali z našo spremljevalko, biologinjo Almo Moštrokol, je ljubljansko kotlino še pokrivala megla, a sprehod po živalskem vrtu je bil prav pomirjujoč. Oskrbniki so čistili bivališča živali, jih hranili in pripravljali na nov dan. Pravi privilegij je bil, da smo sredi živalskega prebujanja lahko bili še pred prvimi obiskovalci. Alma, ki dobro pozna vse živali, saj je med njimi že enajst let, nas je najprej peljala med sajmire, majhne južnoameriške opice. Eno takšnih, gospoda Ficka, je oče s potovanj po Južni Ameriki prinesel Piki Nogavički. Za te izjemno inteligentne živali si morajo oskrbniki znova in znova izmišljati nove naloge, kako na primer po težji poti priti do hrane, saj se zelo hitro učijo. Sedem samčkov ima svoj otoček z drevesi in vrvmi, po katerih zelo radi plezajo in se igrajo ter tudi v hladnejših mesecih večino časa preživijo znotraj. Imajo pester jedilnik, od sadja do zelenjave, najraje pa zobajo žuželke. In ko sem jim v njihovo sobico prinesla polno posodo, sem imela kmalu na sebi kar pet živalic, ki so stegovale ročico za hrano. V manj kot minuti je bil priboljšek v želodčkih, one pa so radovedno preiskovale naše žepe, ali se v njih morda ne skriva še kaj užitnega. »So kot otročki. Dostikrat se zgodi, da kakšni punčki ukradejo elastiko z las in se potem ves dan igrajo z njo kot z novo igračo. Potem pa nanjo tudi hitro pozabijo in jo najdemo zjutraj v kotu na tleh,« je povedala nežno Alma.
O žirafjih trepalnicah in odgriznjenem uhlju. Dvajset minut pozneje sta na naše priboljške že čakala žirafja polbratca Cvetko in Rastko, ki sta pred malo več kot desetimi leti prišla iz češkega živalskega vrta. »Poglejte, kako ima lepe trepalnice,« je Alma ljubeče pobožala Rastka, ko je ta iztegnil svoj dolgi vrat skozi vrata po brikete, ki smo jih prinesli. Pobožal nas je s svojim toplim pogledom, mi pa njega po mehkem gobčku. Cvetko je prepoznaven po odgriznjeni konici uhlja. Njegova mati Veronika iz češkega živalskega vrta je zelo skrbna in začne svoje mladiče takoj po skotitvi spodbujati k vstajanju. Pri tem jih vleče za čopke na rožičkih ali uhlje in jim jih pri tem žal večkrat malo odščipne. Zato njenih mladičev ni težko prepoznati. Je pa Cvetko malce bolj nezaupljiv, zato obiskovalcem – oskrbnikom za en dan, predstavijo Rastka. »Zame so žirafe izredno veličastne živali. Zrastejo tudi do pet metrov in pol in rastejo vse življenje, zato so najstarejše največje,« je povedala Alma. Ker so težke več kot tono in lahko močno brcnejo, se oskrbniki nikoli ne zadržujejo v istem prostoru z njimi. Iz prostora v prostor jih premeščajo s pomočjo loput, ki se od zunaj daljinsko odpirajo. Zelo zanimiva podrobnost teh živalskih velikanov pa je, da spijo manj kot dve uri na noč – v več intervalih po le pet do deset minut, zaradi velike teže telesa, ki bi sicer preveč pritiskala na njihove notranje organe, kar bi lahko bilo smrtno nevarno.
Gepard, ki prede kot mucek. »Vsaka žival točno ve, kdaj se na katerem motorčku pelje njihov oskrbnik,« se je smejala Alma, ko sta sedemletna geparda, bratec in sestrica Sven in Svea, v svoje notranje bivališče pritekla v trenutku, ko se je pripeljal njun oskrbnik Jože Kraševec. Čeprav je bil stik z vsemi živalmi tega dne prijeten in nepozaben, pa je bilo srečanje s Svenom osupljivo. Velika krvoločna mačka, ki bi ji pripisali vse kaj drugega, je za železno ograjo, skozi katero sem jo smela hraniti s priboljški, napičenimi na palici, mijavkala in predla kot najprijaznejši mucek. »Gepard je največja mačka, ki mijavka,« je razložila Alma. Medtem je Sven še naprej potrpežljivo čakal na vsak grižljaj in glasno mijavkal. Tako je bil prikupen, da bi ga najraje objela in čohala v nedogled. Če ne bi bil zver, seveda. Sven je izredno milega karakterja, je potrdil tudi Kraševec, medtem ko je Svea precej bolj nezaupljiva. Sven in Svea tedensko pojesta dobrih 29 kilogramov hrane. Na njunem jedilniku so miši, podgane, kunci, piščanci, prepelice, kokoši, drobnica ter goveje, divjačinsko in konjsko meso, po potrebi tudi mineralno-vitaminski dodatek za mesojede živali. Sicer enako kot vse mačke najraje poležavata – kar dvajset ur v dnevu.
Žive plišaste živalce. Trije navadni variji (iz skupine lemurjev iz Madagaskarja) se šele zadnji dve leti navajajo na stike z obiskovalci, čeprav imajo trije bratci že dvajset let. »Pridejo na žvižg,« je povedal njihov oskrbnik Matija Hreščak, ki skrbi še za medvede, šimpanze, volkove, rise, ujede, kmečke živali, divjad … Na otoček – enega od treh med seboj povezanih, kjer se radi zadržujejo – smo jim prinesli sadje in zelenjavo. »Jedo zelenjavo, žuželke, sladko sadje, posebej grozdje,« nam je zaupala Alma. Tri prikupne mehke živalce s srčastim gobčkom so lezle po nas in se z veseljem basale z grozdnimi jagodami, ki smo jih prinesli s sabo. »Variji živijo samo v tropskih gozdovih na vzhodnem delu Madagaskarja.« Medtem ko so poleti seveda vseskozi zunaj, pa zimo preživijo v ogrevanih notranjih prostorih. »Živijo v majhnih skupinah, parček po navadi ostane skupaj vse življenje,« je še razložil Hreščak, potem pa odhitel nahranit divjad.
Več v Zarji št. 42, 16. 10. 2018.
