Na to so z Manifestom za spremembo zobozdravstvenega sistema opozorili zobozdravniki že lani. Krunoslav Pavlović, podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije in predsednik odbora za zobozdravstvo, je jasno povedal, da sedanja veljavna košarica storitev ne omogoča tako rekoč nobene storitve, ki bi bila stoodstotno krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (razen nujnih stanj, ki so zelo redka). »Zanimivo je, da ko pacientu opraviš več storitev hkrati, ker so potrebne, jih ne moreš obračunati, ampak bi moral po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja pacient večkrat obiskati ordinacijo. Zdravstveno stanje zoba pa je prepuščeno čakalni vrsti za konservativne posege, ki praktično v vsaki ordinaciji presega zakonske omejitve,« je zapisal v javnem pismu.
V Sloveniji imamo 1700 zobozdravnikov, od tega jih je 641 zaposlenih v javni mreži, 632 je zasebnikov koncesionarjev, 267 je čistih zasebnikov. Kot je za našo revijo povedal zasebni zobozdravnik Jure Poglajen, je zobozdravnikov v Sloveniji dovolj, le plačanih programov je premalo.
Zato je treba pri zobozdravniku skoraj vsako storitev doplačati. Recimo, belo zalivko pacient plača z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, s prostovoljnim dodatnim zavarovanjem ter še z doplačilom. Za optimalno spremljanje zdravja zob in ustne votline bi moralpacient opraviti vsaj dva preventivna pregleda na leto. Zdravstveno zavarovanje krije le enega.
Kdo ima srečo? Bodimo fer in priznajmo, da naši zobje niso v škripcih (samo) zaradi sedanje vlade. Že leta z zaskrbljenostjo opazujemo in se pogovarjamo, kako do kakovostnega zobozdravnika, ali kdo sploh sprejema nove paciente, kaj sploh dobim brez doplačil ... Ljudje pa že nekaj let s sklonjeno glavo priznavajo, da je treba za zobe pridno varčevati, saj se na državo glede tega pač ne moremo več zanesti. Ali zobje niso del javnega zdravja? So nadstandard, ki je prepuščen našim kreditom?
Zgoraj podpisana sem do svoje zobozdravnice (koncesionarke) prišla vedno, ko sem to potrebovala, res pa je, da nisem bila niti enega dneva brez opredeljenega zobozdravnika in sem redno hodila na preglede. Imela sem tudi nekaj resnejših zdravljenj, poseg na stomatološki kliniki v Ljubljani, kjer lahko tamkajšnje zaposlene tako zaradi strokovnosti kot prijaznosti samo pohvalim. Naj omenim, da tam ne poznam nikogar, torej sem bila obravnavana kot povsem navaden državljan, brez zvez in poznanstev. Pravijo mi, da imam izjemno srečo.
Za noben rentgen ali ortopan doslej še nisem doplačala. Kadar pa poslušam znance in prebiram komentarje na spletu, se ta moja sreča marsikomu izmuzne. Na ortopan nekateri čakajo dva meseca, drugi morajo rentgene doplačevati (pri nekaterih koncesionarjih), mastno jim zaračunajo čiščenje zobnega kamna – od 90 do 120 evrov pri eni izmed koncesionark v Ljubljani, medtem ko nekaj deset kilometrov izven Ljubljane znanec poroča o istem postopku za samo 25 evrov.
Ampak pravočasno reševanje zob ne bi smelo biti odvisno od sreče. Je javno zobozdravstvo res dobro samo še za naše otroke in v zrelih letih za puljenje zob?
Prihaja katastrofa. Zdaj je udarila še korona in nam za dva meseca speljala zobozdravnike, zaradi izjemno strogih zaščitnih ukrepov pa ti pravijo, da jim v delovnem času ne bo uspelo obravnavati več kot osem pacientov – na dan! Prebivalstvo se že pripravlja na katastrofo. »Očitno bo na koncesijo k vsakemu zobozdravniku lahko prišlo le nekaj ožjih sorodnikov in najboljših prijateljev. Drugi bomo morali samoplačniško na Hrvaško. Vlada bi že zdavnaj morala podeliti več koncesij zobozdravnikom, ne pa da vsi že sredi leta zapolnijo kvote in naprej lahko samo plačujemo,« se glasi eden izmed premnogih ogorčenih komentarjev na spletu.
O tem, da bodo pri zasebnikih strošek nabave drage zaščitne opreme nosili pacienti, si tudi ne smemo delati utvar. Kdo bo plačal? Ja mi, seveda!
Več v reviji Zarja Jana, št. 20, 19. 5. 2020
