Na klopi pred letališko stavbo v Zagrebu sem na blagem soncu zadnjega februarskega dne čakala na prevoz v Ljubljano. Globoko sem vdihovala bujne vonjave prsti, zelenic in drevja. Po dvomesečni opojni vročini tropskega podnebja je prijala umirjena svežina evropskega zraka. Vrnila sem se z novo knjigo, ki sem jo napisala v dvomesečni osami. Potrebovala je še nekaj moje pozornosti, malce brušenja in tesanja, a zdelo se je, da bo zlahka stopila v svet v maju. No, ni prišlo do tega.
V dneh povratka iz Azije so novice o virusu, epidemiji in mrtvih polagoma že polnile prve strani medijev. Vendar preplaha še ni bilo. Le zaskrbljenost. Na mednarodnih letališčih so nekateri že nosili maske na obrazih in v Dohi v Katarju so naključno izbranim merili telesno temperaturo. Tudi v moje čelo so usmerili merilno napravo. Takrat še nisem vedela, v kakšne težave bi me spravila že rahlo povišana temperatura, četudi bi bila zaradi vnetja, angine ali gripe. Šele prihod v Evropo je pokazal, da drvimo proti neznani in težki preizkušnji. Na meji med Slovenijo in Hrvaško so v sedemkilometrski koloni čakali tovornjaki, ker niso mogli prečkati meje, voznik kombija pa je na poti domov komaj zajemal sapo v prestrašenem pripovedovanju srhljivih zgodb iz Italije.
Čutilo se je, da se v domačo deželo plazijo nervoza, strah in negotovost. Kljub temu sem nadaljevala s tesanjem knjige. Čakal me je pester spomladanski program, že dogovorjena predavanja v kulturnih domovih, pisanje kolumn, izid knjige. Kmalu je koronski cunami odplaknil vse vire preživetja. Zapreti smo morali kulturne domove in knjigarne, odpovedati predavanja in delavnice, mediji so izgubili oglaševalce, zato so odslavljali zunanje sodelavce, prodaja knjig pa je med karanteno padla za 90 odstotkov.
Kot samozaposlena v kulturi, ki se moram preživeti sama, sočasno pa poravnati vse dajatve in mesečne obveznosti za socialno zavarovanje, sem ostala brez vseh prihodkov. Knjigo sem odložila na stran. Najprej je bilo treba poskrbeti za preživetje.
Ranljiva skupina. V koronskem kaosu, ki je sledil, se je vlada sicer nemudoma lotila priprav na prvi sveženj ukrepov za pomoč prizadetim zaradi epidemije, vendar je v njem povsem pozabila na nas, na 106.000 samozaposlenih (po takratnih zadnjih razpoložljivih podatkih Statističnega urada RS iz decembra 2019). Ta cifra je v marcu predstavljala 10,8 odstotka delovno aktivnih prebivalcev (980.000).
Poigrala sem se s številkami, kako pomembni smo samozaposleni za državno blagajno. Če plačujemo za socialno zavarovanje zgolj zakonsko določen minimum (400 evrov na mesec), to znese na mesec najmanj 42,4 milijona in na leto najmanj 508 milijonov evrov. Ob tem samozaposleni plačujemo davke. Gre za desetino vseh delovno aktivnih, ki v državno blagajno prispevajo zajetna sredstva in nič od njih ne uteče v davčne oaze.
Več v reviji Zarja Jana št. 21, 26. 5. 2020
