Ne glejte na to kot na težaško delo, ponuja se vam zlata priložnost, je navdušeno ministrstvo: »Delo na polju oziroma pomoč kmetu je za marsikoga lahko priložnost, da je v tem težkem času zaradi čakanja na delo, brezposelnosti, tudi na sploh zmanjšane možnosti dela in gibanja ali drugih razlogov, na svežem zraku, s tem pa zraven poskrbi tudi za svojo psihofizično aktivnost, ob plačilu, ki ga ponudi kmet.«
Slišite krike navdušenja? Ne? Ker jih ni. Kmetje pravijo, da imajo z domačo delovno silo slabe izkušnje in si z njo ne morejo pomagati. Tako pravijo pridelovalci jagod, ki bodo potrebovali obiralce na začetku maja, tako pravijo hmeljarji, ki bi delavce potrebovali že zdaj. Pravzaprav že včeraj. Da je to delo, ki ga moraš biti vajen, zato imajo radi Bosance in Romune, ki so hitri in spretni. Domače delavce začne pa hitro vse boleti in naslednji dan ostanejo doma. Ali morajo pa v službo.
Še nezadovoljnejše so organizacije, ki bedijo nad delavskimi pravicami – toliko stvari je še nedorečenih in nejasnih. Predvsem pa višina plačila.
Kdo? Še pred prepovedjo naj bi v Slovenijo uvozili okrog štiristo tujih delavcev, a že na hmeljiščih bi jih potrebovali več kot tisoč, sicer bo hmelj ostal na tleh. V Radljah ob Dravi imajo skupino Romunov, ki se ne druži z redno zaposlenimi, v prostem času pa se zadržujejo samo na posestvu. Vse potrebne nakupe zanje opravi en sam. Vsi njihovi sezonci so zdravi. Problemov z njimi ni. Drugi delodajalci so imeli manj sreče, posebej tisti, ki so že pridobili in plačali delovna dovoljenja, potem so jim pa uvoz delavcev v zadnjem hipu prepovedali. Kdo, če kdo, jim bo ta denar povrnil, ne vedo, upravna enota vsekakor ni pokazala nobenega navdušenja za vračilo.
Uradno sicer velja, da uvoz tujih sezoncev ni prepovedan, temveč samo začasno zadržan. A kaj ko polja ne morejo čakati ... Medtem kmetijsko ministrstvo cepeta od navdušenja nad odzivom domorodcev. V samo sedmih dneh, od 10. aprila, ko je bil poziv objavljen, pa do 16. aprila so dobili »preko 450 prijav«, so radostno objavili na svoji spletni strani. Odzvali so se študenti, delavci na čakanju, brezposelni, upokojenci, cele družine, samozaposleni in celo nekateri zaposleni. Nekateri so menda celo ponudili, da bi delali brezplačno. Ampak večina za delo pričakuje plačilo. In tu se zaplete.
Koliko? Kmetijsko ministrstvo je samo posrednik, povezovalec kmetov in organizacij, ki iščejo sezonske delavce (teh naj bi se do četrtka prijavilo dvaindvajset), ter tistimi, ki so pripravljeni priti pomagat. V to, koliko so slednji plačani, se pa ministrstvo ne vtika. Samo skomigne in si razkuži roke. Takole: »MKGP ne določa višine plačila, saj je to poslovni dogovor med delodajalcem in iskalcem zaposlitve. Poleg tega je minimalna urna postavka za začasno ali občasno delo v kmetijstvu določena skladno z zakonom o kmetijstvu.« Ali v prevodu, dogovorite se sami.
Od začetka tega meseca je minimalna urna postavka 5,16 evra bruto (navzgor številka ni omejena, ampak najverjetneje se ni bati, da bi naročniki postavko strašansko višali). Ne računajte, koliko to pride na mesec, pri Delavski svetovalnici so to izračunali za vas: manj kot minimalna plača. »Kako transparenten je dogovor med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, nam pove že to, da niti ena izmed aktualnih ponudb za sezonsko delo, objavljenih na spletni strani zavoda za zaposlovanje, nima zapisanega plačila. Poslovni dogovor je preobleka za to, da je zakon o kmetijstvu skoraj v celoti izbrisal sezonske delavce v kmetijstvu iz delovnopravnega varstva, pravzaprav jim je odrekel status zaposlenega in jih spremenil v pogodbenike oziroma izvajalce. Ti podplačani se zdaj individualno poslovno dogovarjajo o višini plačila,« so napisali v javnem pismu.
Borut Brezar, predsednik Gibanja za dostojno delo in socialno službo, je portalu Necenzurirano povedal: »Naloga države v teh časih bi morala biti, da pomaga ljudem, ne panogam, ki slabo plačujejo delavce. Morali bi sankcionirati takšne delodajalce, ne da jim pošiljajo poceni delovno silo.« In kmetijska ministrica Aleksandra Pivec? Zadeta v srce: »Izjemno sem razočarana, ker v vseh dobrih projektih v Sloveniji vedno začnemo iskati manj dobre stvari.« Da ne gre za vzpostavljanje sužnjelastniškega odnosa, je še rekla. In ima prav – to res ni suženjstvo, to je sodobno dninarstvo.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 21.4.2020
