Ni ju bilo težko najti. Vojaško zeleni avtodom lahko opazi vsakdo, ki se te dni poda na sevniški grad. Za srečanje smo se domenili kar pri gradu, in preden sta prišla, smo malce poklepetali s prodajalko in vodnico v gradu ter oskrbnikom, ki sta dobro vedela za prišleka. Le kdo ne ve zanju, sta se nasmehnila. Mnogi z veseljem poklepetajo z mladima, prijaznima Fincema in jima pomagajo, če kaj potrebujeta. Zdi se, da so ju vzeli za svoja.
Življenje v garaži. Osemindvajsetletna Ninna in šestintridesetletni Henri sta se spoznala pred osmimi leti ter hitro ugotovila, da oba navdušujejo potovanja in odkrivanje drugih kultur. Vsaj enkrat na leto sta obiskala eno državo v Evropi. Vse pa sta prepotovala z avtom. Ko sta pred petimi leti polovico najhladnejšega dela leta preživela v Barceloni in se potem z avtom počasi vračala proti domu, sta se odločila, da bi to rada počela pogosteje. Oziroma, sta si dejala, zakaj se ne bi podala kar na pot okoli sveta? Njun cilj bi bil najlaže izvedljiv in sploh bi bilo najbolj praktično potovati z manjšim avtodomom, sta se odločila in jih začela preskušati, da bi videla, kakšen jima najbolj ustreza. Nazadnje sta pred dvema letoma s severa Finske pripeljala precej dotrajan in zarjavel, več kot trideset let star minibus, za katerega sta odštela 2.500 evrov. Čeprav so se mnogi spraševali, kaj bosta s takšno kripo, za katero bi bilo marsikomu težko odšteti tudi sto evrov, sta onadva natančno vedela, kaj si želita in kaj bosta storila. Že prej sta bila navajena skromnega življenja. Vse, česar nista potrebovala, sta sproti prodala in skušala živeti s čim manj stroški. Ko sta se lotila prenove minibusa v avtodom, sta zapustila najeto stanovanje in se preselila v garažo, ki sta jo najela za minibus, v njej pa sta si uredila tudi bivališče – s spalnico, kopalnico in mini kuhinjo. »Čim več denarja sva hotela prihraniti za potovanje,« je dejala Ninna, ki je delala kot tetovatorka v svojem salonu. Henri se je preživljal z gradbeništvom. Med prenovo vozila sta odstranila vse neuporabne dele, da je ostalo le še ogrodje. »Sosed je rekel, da sva nora, ko je videl, koliko dela bo potrebnega. Ampak midva sva natančno vedela, kakšen avtodom si želiva, da bova v njem svobodna.« Mnogokrat sta spremenila načrt, šele z dvajseto različico sta bila zadovoljna. Prostor je moral biti čim bolj praktičen, uporaben, vsak kotiček natančno izkoriščen, vse v notranjosti bivalnega prostora je moralo imeti svojo funkcijo. Za renovacijo sta uporabila devetdeset odstotkov recikliranega materiala – izolacije, železa, lesa ... Vse pohištvo je ročno izdelano. »Imava kopalnico, zofo, ki se raztegne v posteljo, malo kuhinjo, mizico, svoj kotiček pa ima tudi najin pes Reino. Vse, kar potrebujeva in imava, je v avtodomu, to je zdaj najina mini hišica.« Za svoj dom, v katerem je zdaj vse novo, sta porabila vsega skupaj 6.000 evrov. »Še nekaj podrobnosti je sicer treba obnoviti, ampak ker sva hotela še pred zimo zapustiti Finsko, bova za to poskrbela sproti,« je razložil Henri.
Več v reviji Zarja Jana 26.5.2020
