Kot pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač, »večji in podrobnejši je zakon, bolj je neumen in neuporaben«. No, tale je zelo dolg in podroben. In seveda si ga vsak razlaga po svoje, delodajalci pogosto povsem nasprotno kot delavci in njihovi predstavniki. Tule je vprašanje za sedem milijard evrov: kaj bodo od sedmih milijard pomoči, kolikor naj bi vlada z različnimi ukrepi razdelila med podjetja in državljane, ljudje zares imeli? Spodaj je samo nekaj zgodb, ki so posledica zapletov, ki jih na hitro spisani zakon ni predvidel.

Zmanjkalo bo dopusta. Samo zaradi krize, ki jo je povzročil koronavirus, je okrog 12.600 brezposelnih več, so izračunali, pa to seveda še ni končna številka. A tudi tisti, ki še imajo delo, niso brez težav: vzemimo par z dvema osnovnošolskima otrokoma (imena hranimo v uredništvu) – oba sta redno zaposlena in sta se ob začetku karantene dogovorila, da bo on dva dni delal, tri dni bo pa doma, zato da bo žena, ki so ji zaukazali delo od doma, lahko delala, za to pa naj bi dobil 80 odstotkov plače. A se je zapletlo že ob obračunu prve plače, pokazalo se je namreč, da njegovemu podjetju – zasebni firmi z nekaj več kot dvajsetimi zaposlenimi – država ne bo dala ničesar, ker jim dohodki niso dovolj padli, da bi upravičevali državno pomoč. Torej je oče, ki je zaradi otrok tri dni na teden ostal doma, breme delodajalca, njegov delodajalec je bil pa nad tem izrazito nenavdušen in povsem nepripravljen kriti stroške, zato mu je marca raje odračunal šest dni dopusta, njemu pa ni preostalo drugega, kot da v to privoli. Podobna rešitev se mu napoveduje tudi za april, ob tem pa se zakonca sprašujeta, kaj bosta z otrokoma v nižjih razredih devetletke poleti, če bo oče dopust porabil že prej. In kaj bo šele, če bodo šole še dolgo ostale zaprte!

Višja sila. »Letni dopust je pravica, ki se skladno z Zakonom o delovnih razmerjih koristi konsenzualno, z dogovorom delavca in delodajalca. Enostranskega koriščenja praviloma ne more izsiliti ena ali druga stran, izjema so posamični dnevi letnega dopusta, ki jih lahko za izrabo izbere po zakonu ali kolektivni pogodbi, ki zavezuje delodajalca, delavec sam. Vsekakor ne more delavca na koriščenje dopusta napotiti delodajalec, v kolikor bi do tega prišlo, pa lahko delavec zavrne koriščenje letnega dopusta. V okoljih, kjer ni organiziranega sindikata in so delavci prepuščeni samim sebi, verjamem, da se delavec težko odloči za to, vendar je to edini učinkovit način obrambe pravice iz delovnega razmerja,« pravi pravnik Aljoša Čeč, generalni sekretar sindikata Pergam, ki meni, da je delavec upravičen do nadomestila plače ne glede na to, ali je njegovo podjetje od države dobilo pomoč ali ne. »V primerih skrbi in varstva za mlajše otroke v času zaprtja vrtcev in osnovnih šol ocenjujem, da so lahko izpolnjeni pogoji za sklicevanje na obstoj višje sile. V tem primeru je delodajalec dolžan zagotoviti plačano odsotnost z dela, ki se ne odšteva od dodeljenih dni letnega dopusta za lansko ali letošnje leto. Po predpisih o delovnih razmerjih znaša to nadomestilo polovico plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 odstotkov minimalne plače. Z interventnim zakonom pa je bilo nadomestilo na predlog sindikatov dvignjeno na 80 odstotkov povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih, vendar ne nižje od minimalne plače. Poudarjam, da delavcem v primeru višje sile to nadomestilo pripada, ne glede na to, ali je delodajalec upravičen do refundacije nadomestila od države ali ne.«

To ni svobodna odločitev! Po izplačilu marčevske plače so bili razočarani tudi nekateri, ki so ostali brez dvesto evrov dodatka, ki ga je vlada obljubila tistim, ki še delajo. Ta ne bi smel biti sporen, pa so se nekatera podjetja kljub temu odločila, da si ga bodo razlagala po svoje, in ga niso izplačala – pa čeprav je ministrstvo za delo povsem nedvoumno in je objavilo celo navodila, kako izračunati sorazmerni delež: »Znesek mesečnega kriznega dodatka, ki znaša 200 evrov, se v primeru, da delavec v posameznem mesecu ni delal cel mesec, sorazmerno zmanjša. Delavec je upravičen do kriznega dodatka za dneve, ko opravlja delo, pri čemer ni pomembno, ali na sedežu delodajalca ali od doma. Za dneve, ko je delavec odsoten z dela zaradi začasnega čakanja na delo, izrabe letnega dopusta ali zaradi drugih upravičenih odsotnosti, se krizni dodatek ne izplača. Primer: marec ima 22 delovnih dni. Ukrep velja od vključno 13. marca letos dalje. Če je delavec, katerega zadnja plača ne presega trikratnika minimalne plače, delal vse delovne dni od 13. do 31. marca (13 delovnih dni), prejme krizni dodatek v višini 118,18 eur.«

Zelo jasen je tudi Aljoša Čeč: »Izplačilo dodatka je obveznost delodajalca, ne njegova svobodna odločitev.« Vendar ponekod prihaja do težav: »V veliki večini podjetij, kjer so sindikati KSS Pergam, težav pri izplačilu kriznega dodatka po interventnem zakonu ni. Zaznali pa smo dve vrsti podjetij, kjer so težave. V prvo skupino sodijo tista, ki so nameravala letos deliti dobiček lastnikom oziroma izplačati nagrade poslovodstvu, v drugo pa invalidska. Obojim je skupno, da jim država z interventnimi ukrepi ni zagotovila dodatnih sredstev za izplačilo kriznega dodatka. Podjetja iz prve skupine po interventnem zakonu niso upravičena do oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, invalidska podjetja pa so bila do oprostitve prispevkov upravičena že po prej veljavni zakonodaji. Naše stališče je, da so po interventnem zakonu tudi navedena podjetja dolžna zaposlenim izplačati krizni dodatek.«

A z novim paketom zakonov bi se moralo to urediti, saj ponuja korenček in palico: »Ukrepi Vlade RS za drugi paket zakonodaje, kot so bili predstavljeni sindikatom, prinašajo spremembe za obe skupini podjetij. Prvi bo omogočena oprostitev prispevkov, invalidskim podjetjem pa bo država zagotovila dodatna sredstva. Ocenjujem, da bodo s tem odpadli pravi razlogi za neizplačilo dodatka, če do tega ne bi prišlo, pa se bomo prisiljeni poslužiti pravnih sredstev za zagotovitev pravic naših članov.« Za neubogljive namreč zakon predvideva sankcije. 

Več v reviji Zarja Jana št. 17, 28.4.2020