Četrtek, 10. 4.
Kaj je zares pomembno za preživetje?
Danes so objavili podatke raziskave, iz katerih je razvidno, da večino ljudi v trenutni krizi najbolj moti to, da so prikrajšani za druženje s prijatelji in sorodniki ter običajne oblike preživljanja prostega časa (beri: potovanja in nakupovanje). Skrbi, da bi epidemija naše življenje in zdravje bolj resno ogrozila, ni na seznamu največjih strahov. Izguba delovnih mest pa skrbi le petino ljudi.
Večina torej še vedno meni, da smo na podaljšanih plačanih počitnicah in da se bo življenje hitro vrnilo v stare tirnice.
Mogoče imam že preveč let, ali preveč kilometrine, ali spremljam preveč medijev in imam preveč znancev na različnih koncih sveta … Nisem jasnovidna, rada pa grem iz megle na kakšno višjo razgledno točko, da dobim jasnejšo sliko. In širša slika situacije, v kateri smo, žal nakazuje, da pravo slabo vreme šele prihaja. Pri tem ne mislim na možni drugi val virusa in vse teorije zarot, s katerimi mi polnijo spletni nabiralnik.
Mediji prenašajo svarila finančnih ustanov, da je zdajšnja kriza hujša od velike gospodarske krize 1929, ki jo je sprožil zlom newyorške borze. Kaj vemo o zadnjem zlomu borze? Priznam, da je borzno dogajanje področje, ki me najmanj zanima, kljub temu pa vem, da so prav preko tega mehanizma špekulanti našli način, da nas legalno ropajo.
In kaj se je dogajalo leta 1929? V Wikipediji piše, da je tedanji zlom borze povzročil najhujšo in najobsežnejšo recesijo, ki jo zgodovinarji navajajo za zgled, kako drastično lahko v hipu pade svetovna ekonomija (beri, kako v trenutku peščica najbogatejših uniči vse manjše tekmece). Mednarodna trgovina je takrat upadla za polovico do dveh tretjin, brez dela v ZDA pa je takrat ostalo 12 milijonov ljudi, 23.000 ljudi je naredilo samomor, od lakote je umrlo 250.000 Američanov, čeprav je takrat skoraj polovica ljudi živela na kmetijah.
Pa je zdaj položaj res tako slab kot takrat? Če sodimo po številkah, je še slabši. Le v dveh tednih je v ZDA ostalo brez dela že 16 milijonov ljudi in številke naraščajo za kakšen milijon vsak dan. Žrtve virusa shranjujejo v tovornjakih hladilnikih, ker jim zanje zmanjkuje prostora. A število teh žrtev je zanemarljivo v primerjavi z žrtvami lakote in samomorov, ki šele pridejo. Temu naši mediji posvečajo kakšno minutko v zadnji informativni oddaji in nam takoj ponudijo še več zabavnega programa, da lažje »ostanemo doma«. Ni čudno, da večina ljudi sploh ne razmišlja o tem, kar prihaja.
A če se ne znamo učiti iz preteklosti, se bomo očitno morali znova iz lastnih izkušenj.
Berem, da nam bo BDP to leto padel za osem odstotkov. To je zelo primerljivo z razmerami pred enim desetletjem. Še pomnite to krizo, ko se je leta 2008 naš BDP, ki je bil takrat na višji ravni, kot je danes, zrušil, ker je tam nekje »čez lužo« počil veliki nepremičninski balon? Kakšen balon? Kaj nas sploh gnjavijo z ameriškimi težavami? Kakšno zvezo ima to z nami, saj nismo bili mi lastniki teh nepremičnin? Tako nekako smo na to gledali, pa je cunami, ki je podiral banke kot domine, takrat pokončal tudi številna podjetja v Sloveniji, veliko delavcev spravil na cesto in odpihnil veliko pravic, ki jih je poznala socialna država. Dvanajst let smo potrebovali za vrnitev na zeleno vejo. Torej če danes s polno paro zaženemo motorje, bomo v podobni situaciji kot leta 2008? Kaj pa če se še ne konča?
Ni mi treba biti doktor ekonomije, da bi vedela, kako nalaganje denarja v sistem, v katerem z njim ne moremo kupovati, saj v podjetjih proizvodnja stoji, kmetje pa imajo težave s pridelkom, vodi v hiperinflacijo. Ta lahko čez noč požre in razvrednoti vse moje in vaše prihranke. Tiste, za katere smo zares garali, in ne takšne, ki jih nekdo ustvarja s premetavanjem številk.
Nekje imam še vedno bankovce za milijon, ki jih je tiskal Miloševič v obdobju hiperinflacije. Takrat so bili vredni le nekaj evrov in sem jih pošiljala kot novoletne voščilnice z besedilom »Vse najbolje vam želi milijonarka«. Nekaj teh milijonov se mi še vedno valja po predalih. Zato vem, kaj vse je možno. Vem pa tudi, kaj je v takšnih trenutkih pomembno.
In kaj lahko naredimo v takšnih okoliščinah? Bomo čakali, da pride nov val, ki nas bo pomendral, ali se lahko tokrat na vse skupaj bolje pripravimo? Mednarodno gospodarstvo presega moj format, me je pa odraščanje v različnih krizah naučilo »domačega kriznega menedžmenta«. Če imate deset evrov presežka, vam povem, da nikoli ne bodo toliko vredni, kot so danes, ker danes z njimi zagotovo lahko kupite več stvarne vrednosti, kot je boste čez eno leto.
Mogoče bo res rabljen BMW, ki ga lačni lastnik ne bo mogel vzdrževati, čez leto veliko cenejši, kot je danes, česar pa za hrano zagotovo ne bomo mogli reči. Zato na seznamu mojih prioritet visoka mesta zaseda le tisto, kar je zares pomembno za preživetje, zdravje, samooskrbo: voda, hrana, semena, zdrava tla, znanje, kako vse to uporabiti, ter mreža prijateljev, ki so najpomembnejši del preživetja v vsaki krizi.
***
Petek, 10. 4.
In kaj se dogaja pri nas?
Ministrica Aleksandra Pivecje pozvala k pomoči kmetom, saj se začenja sezona intenzivnega dela na poljih in kmetje potrebujejo dodatno pomoč pri opravilih, omejitve zaradi epidemije pa trenutno onemogočajo, da bi v državo prišlo dovolj tujih delavcev. Praktična ženska, pri kateri najbolj spoštujem to, da se zaveda, da bo kmetijstvo mogoče reševalo več življenj, kot jih trenutno zdravstveni delavci.
In rešitve tudi prihajajo. Oglasili so se brezposelni, študentje, cele družine, delavci na čakanju, upokojenci, tujci, samozaposleni v različnih sektorjih, tudi zaposleni, ki bi želeli samo pomagati in ne sprašujejo za plačilo. Mediji so objavili, da je ministrstvo prejelo že več sto prijav za pomoč kmetijskim pridelovalcem in odpirajo portal, kjer se lahko javijo tudi drugi, ki tovrstno pomoč potrebujejo oziroma ponujajo. Pokukajte na portal MKGP Naša super hrana.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 21. 4. 2020
