Minister za okolje Andrej Vizjak je absolutno ZA varstvo okolja – če to ni v nasprotju z interesi kapitala. »Okolje, narava, vse te stvari so vrednote, ki morajo biti spoštovane, vendar na postopkovno učinkovit način, da lahko investitor v doglednem času začne delati,« je povedal. Kako bo uskladil ta »postopkovno učinkovit način« z varstvom okolja? Pravzaprav ga ne bo, za postopkovno učinkovit način bo poskrbel eden od členov v novem paketu protikoronskih zakonov, okolje naj se pa samo znajde.
Hudičeva številka je 42. V novem protikoronskem paketu je pri popravkih prvega zakona člen, o katerem boste bržkone še veliko slišali, nosi zaporedno številko 42 in se ukvarja s spremembo postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja. Prej je bil to dolgotrajen postopek s kupom varovalk, zdaj so pa varovalke odpravili, menda v imenu čim hitrejšega »zagona gospodarstva«. In bodo po novem zaganjalci gospodarstva lahko vlagali zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ne da bi jim bilo treba priložiti dokazila o lastništvu zemljišča, na katerem želijo graditi, in ne da bi se jim bilo treba ozirati na varovanje okolja.
Tistim, ki bi jih pri projektih – ne glede na to, ali so škodljivi za okolje – morebiti lahko ovirali, je 42. člen spretno zvezal roke in noge. In zamašil usta. Onim, ki izdajajo mnenja o gradnji in o umeščanju objektov v prostor, so tako zapovedali, da morajo biti ta mnenja povsem jasna in enoznačna, strokovno in pravno utemeljena ter obrazložena, če so negativna, pa morajo ponuditi tudi rešitve, kako bi lahko gradnjo vendarle izvedli.
Nevladne okoljevarstvene organizacije, več kot 40 jih je, so jo skupile še huje – čeprav jim na papirju ostaja pravica, da gradnji nasprotujejo, pa je po novem za pravico do sodelovanja v postopku postavljen tako visok prag, da ga ne dosega niti ena od pri nas delujočih organizacij. Niti ena sama. Tole so pogoji, s katerimi so jim zavezali usta: društva morajo imeti najmanj petdeset aktivnih članov, zavodi morajo imeti zaposlene tri osebe s polnim delovnim časom in strokovno izobrazbo 7. stopnje, ustanove pa morajo imeti vedno in v vsakem trenutku najmanj 10.000 evrov premoženja. Še več, vse organizacije morajo navedene pogoje izpolnjevati za najmanj dve leti nazaj.
Teoretično torej lahko vaš sosed vloži zahtevo za gradbeno dovoljenje, da si na vašem dvorišču zgradi hišo, ampak medtem ko večina sosedov tega bržkone ne bo počela, pa bodo investitorji lahko brez nadzora javnosti nad legalnostjo in ustreznostjo početja gradili nove hidroelektrarne na slovenskih rekah, postavljali tovarne in nakupovalne centre na slovenskih njivah. In bodo to tudi počeli.
Za en odstotek. Kljub številnim javnim pozivom, naj ta člen umaknejo, je ostal. Zakon je 85 prisotnih poslancev prejšnji teden sprejelo z 52 glasovi za in sedmimi proti. Prve radosti novih pravil igre utegnejo užiti investitorji v HE Mokrice – Agencija za okolje (Arso) je po uspešni pritožbi Društva za preučevanje rib Slovenije na upravno sodišče že izdano dovoljenje vzela v ponovno odločanje. Za projekt gradnje HE Mokrice je bil v svoji prejšnji, predministrski službi pri HESS (Hidroelektrarne na Spodnji Savi) odgovoren prav Vizjak, ki nič ne skriva, da mu gre Društvo za preučevanje rib Slovenije še posebej v nos. Koliko pa HE Mokrice zares potrebujemo, kaže podatek, da naj bi proizvedla približno en odstotek elektrike, ki jo letno porabimo v državi. Bo torej vsaj ustvarila nova delovna mesta? Niti ne, elektrarna bo polno avtomatizirana. Če se torej sprašujete, kako bodo z novo elektrarno zaganjali gospodarstvo, niste edini. Je pa precej več jasno, če veste, da so hidroelektrarne orjaški projekti, okrog katerih se vrtijo velike vsote denarja.
Državljanom ne gre zaupati. Sporni 42. člen je šel mimo javnosti razmeroma neopažen, česar pa nikakor ne bi mogli reči za 103. in 104. člen iz prvega paketa protikoronskega zakona – ta dva sta dvignila na noge javnost, opozicijo, varuha človekovih pravic in informacijske pooblaščenko, celo iz koalicije je bilo slišati pridušene stoke nestrinjanja. Gre seveda za razvpita policijska pooblastila – kot si jih je vlada prvotno zamislila, bi lahko policija, vse v imenu obvladovanja epidemije, vstopala v stanovanja in druge prostore, postavljala cestne zapore, začasno omejevala gibanje osebam, jih privedla brez naloga, zbirala in obdelovala podatke, uporabljala opremo za prepoznavanje obrazov ... Pod pritiskom so potem 104. člen iz predloga umaknili – ta je predvideval, da bi okuženi, ki bi podpisali dovoljenje, da policija preko njihovih mobilnih telefonov nadzoruje njihovo gibanje, smeli čas karantene preživeti doma. Da policija sledi mobilnim telefonom, je bilo sicer dovoljeno že prej, a s pristavkom, da je za to potrebna odredba sodišča. Ta je po novem umanjkala, soglasje, ki naj bi ga okuženi podpisali v zameno za domačo karanteno, pa je bilo pozneje nemogoče preklicati.
Člen, ki je ostal, je še bolj sporen. In ni le za čas epidemije, 103. člen bo ostal. Naš je za vedno. Ali vsaj dokler ne spremenijo zakona. Opredeljenih je enajst pooblastil policije, od tega jih je pet vezanih na čas epidemije, preostala se lahko uporabljajo brez omejitev.
Kaj se zgodi, če zakone pišeš po kavbojsko, se je kmalu pokazalo ob tragikomičnem zapletu, ki je razkurjenim državljanom izvabil vsaj nasmeh, pa čeprav je bil bolj kot ne bridek: ko bi morali zakon začeti izvajati, se je razkrilo, da podatkov o imenih in naslovih okuženih, ki bi jih morala policija pridobiti od NIJZ, ta sploh nima. Modreci, ki so pisali zakon, so se pozabili pozanimati, kdo te podatke sploh hrani. Osamitve določajo zdravniki, ti pa NIJZ o tem ne obveščajo.
Ups.
Končno besedo o členu bo imelo ustavno sodišče.
Več v reviji Zarja Jana št. 18, 5. 5. 2020
