V tednih, ki jih zaradi koronavirusa nekateri preživljamo doma, se veliko ukvarjamo s hrano. Naredili smo si zaloge, jo pripravljali na različne načine, prvič sami spekli kruh. Odkrili smo, da so okrog nas kmetije, ki pridelujejo okusnejšo hrano, kot jo ponujajo supermarketi. Potem smo brali novice, da kmetije potrebujejo pomoč pri sezonskih opravilih, po svetu pa nepobrani pridelki že ostajajo na poljih. Ker ni tujih sezonskih delavcev! Čeprav že nekaj časa poslušamo, da je prehranska samooskrba z zelenjavo in sadjem v Sloveniji slaba, smo se šele zdaj zavedeli, kakšna tveganja to prinaša. Še posebej če so dobavne verige dolge in transport negotov. Zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo hrane je postalo strateško pomembno.
Hrano še vedno mečemo stran. Manj razmišljamo o tem, koliko hrane po nepotrebnem zavržemo. V Sloveniji letno konča v odpadkih 68 kg hrane na prebivalca. Skupaj nekaj manj kot 140.000 ton, od česar je skoraj 40 odstotkov še užitne. Več kot polovico hrane zavržemo v gospodinjstvih, 30 odstotkov pa v gostinstvu in strežbi. Zato bi strategiji zagotavljanja prehranske samooskrbe morala ob boku stati še strategija zniževanja količin zavržene hrane. Na ravni EU smo se dogovorili, da bomo v naslednjih desetih letih te količine zmanjšali za polovico.
Fosforja je le še za 80 let. Pomembno je, kako s hrano, ki kljub vsemu konča med odpadki, ravnamo naprej. V obliki komposta je odličen vir fosforja, brez katerega ni rastlin, živali ali človeka, skratka ni življenja na tem planetu. Poleg dušika in kalija je eno od osnovnih hranil za pripravo gnojil in zato pri pridelavi hrane nepogrešljiv. V naravni obliki ga najdemo samo v fosfatnih skalah, kjer je zalog samo še za 80 let, umetno pa ga ni mogoče narediti. Zaloge so v petih državah: v Maroku, na Kitajskem, v Alžiriji, Siriji in Jordaniji. V Evropi ga nimamo in fosfor skoraj v celoti uvažamo. Zato je strateško pomembno, da izkoristimo tega, ki nam je na voljo v bioloških odpadkih.
Več v reviji Zarja Jana št. 17, 28. 4. 2020
