Stevo Pavlovič, eden bolj znanih frizerjev pri nas, ki je močno vpet v slovensko frizersko sceno, je prepričan, da bi kasnejše odpiranje frizerskih salonov pognalo v propad mnogo frizerskih salonov po Sloveniji. Po njegovi projekciji bi se jih zaprlo kar 20 odstotkov, na zavodu za zaposlovanje pa bi pristalo verjetno okoli tisoč frizerjev in frizerk. »Že tako so mnogi na robu finančne vzdržnosti; lastnikom salonov so ostale vse obveznosti plačevanja plač in prispevkov zase in za zaposlene (Stevo ima tri zaposlene, op. a.) ter mesečnih tekočih stroškov. Zadnji čas je, da smo se lahko vrnili in bomo to lahko pokrili,« razlaga. Še posebej je zaskrbljen za manjše frizerje na podeželju. Ti imajo že tako nizke cene svojih storitev, zdaj so jih doleteli še visoki stroški zaščitne opreme. »Po dveh do treh urah mora vsak frizer zamenjati masko, to so velike finančne obremenitve. Samo moj salon je nabava mask in razkuževalnih sredstev stala 500 evrov. In to je šele začetek, gre za zgolj največ tritedensko zalogo. Zamislite si salone z več zaposlenimi – ti bodo za zaščitna sredstva gotovo porabili od 1000 do 1500 evrov. Bo sploh možno rentabilno poslovanje?«
Z masko bolj naporno. Prvi delovni dan je za oba naša sogovornika stekel dobro, seveda pa je sedaj kar precej časa treba nameniti razkuževanju in čiščenju sedežev in drugih površin. Ter vse to vkalkulirati v delovni čas. Metod Tasič, znan frizerski mojster iz Koroške, salon s še tremi zaposlenimi ima v Slovenj Gradcu, je zato podaljšal delovni čas, sam pa opaža, da ob takem načinu dela – z masko – potrebuje več odmorov kot sicer.
»Ker smo si izborili, da lahko pri delu nosimo masko in vizir ali pa masko in zaščitna očala, je malce lažje. Še vedno pa to ni normalen način dela. Glede na to, da sem vedel, da niti Avstrijci niti Hrvati frizerjem ne predpisujejo vizirjev (razen pri urejanju brade in trepalnic), je bil zame vizir povsem nesprejemljiv. Sam namreč nosim korekcijska očala in že z masko imam težave z rošenjem leč. Zato me je predpisani vizir res spravil iz tira. Kako bom opravljal delo, ki ga imam nadvse rad? Vizir potrebujejo gozdarji, brusilci, zobozdravniki, ne pa v frizerskih salonih, kjer se že tako in tako držimo visokih higienskih standardov. Potencialno bi bila lahko težava urejanje sprednjega dela – frufruja, ampak tam si lahko zaščitna očala ali vizir naknadno nadeneš in si ga takoj nato tudi snameš. Prav tako so lahko zaščitna očala, posebej tista slabše kakovosti, za nekoga, ki očal ni vajen, še posebej velik problem. Frizerji imamo zelo ostro orodje. Vsaj za svoje škarje lahko rečem, da so ostre kot skalpel. Kaj to pomeni? Še zdaj se spomnim začetka svoje frizerske poti, ko sem se kot najstnik učil striženja in si pri tem odrezal del blazinice na prstu – z eno samo potezo. Nekateri uporabljajo tudi britvice, in če se ti očala ali vizir rosijo, zraven pa po šestih urah dela pade še koncentracija, nismo daleč od nesreče. Zato sem ob prebiranju navodil dejal, da so jih nedvomno pisali strokovnjaki, vendar ne frizerji. Nihče nas ni vprašal, ali bo na tak način sploh mogoče delati. Sedaj so našim ogorčenim protestom prisluhnili in vsaj do neke mere prilagodili pravila, vendar pričakujem, da se bodo ti ukrepi še razrahljali in bo na koncu prevladal razum,« pravi Tasič, ki so mu očitali, češ saj zdravniki tudi delajo z vizirji.
»Prijatelji, ki delajo v zdravstvu, so mi pojasnili, da so tam vizirji nujni, saj, na primer, zobozdravnik pri svojem delu brusi, voda prši okoli … To je nekaj povsem drugega kot pri frizerju. V frizerski salon pridejo zdravi ljudje in frizerskega poklica ne moremo primerjati z zdravniškim. Če sem pa že popolnoma iskren in neposreden: mi živimo od tega, kar naredimo – toliko, kot bo strank, bo zaslužka. Zdravnikom je pravzaprav denar zagotovljen, nam nikakor.«
Več v reviji Zarja Jana, št 19, 12. 5. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
