Pesniška svoboda dnevnih številk o okuženih

V nanizanki Tisočletna ujma, ki jo lahko spremljamo letos, ni nikoli dolgčas. In vsaka epizoda postreže z zgledno spektakularnimi zasuki. Javnost še ni imela časa prebaviti uradnega priznanja, da se med umrle zaradi covida šteje vse, ki so potrjeno okuženi s covidom, ne glede na dejanski razlog smrti. Zdaj pa se na obzorju že riše nova velika afera. Ali pa bi se vsaj morala?

To je bil trening za življenje

Enainpetdesetletni Igor Trampuž je bil septembra v življenjski formi. »Fit kot še nikoli doslej,« nam je zaupal Izlačan, ki v svojem domačem kraju že enaindvajseto leto vodi Spin center, zbirališče zasavskih privržencev organiziranih vadb in fitnesa. Odlično počutje in vrhunsko pripravljenost je pridobil z mnogimi urami treningov za svoj novi projekt, spletno vadbo ITbox. Vse mu je šlo po načrtih do zadnjega septembrskega ponedeljka; takrat ga je zdravje izdalo prvič. Ko je štirinajst dni pozneje zaradi nenehno povišane temperature spet obiskal zdravnika, je bil test na covid-19 pozitiven. In Igorjeva kalvarija se je začela.

Smo res »najbolj smrtonosna država na planetu«?

Kdo ima prav, tisti politiki, ki trdijo, da je »Slovenija ta trenutek glede na število prebivalcev najbolj smrtonosna država na planetu«, ali oni, ki so enako trdno prepričani, da »Slovenija po nobenem kriteriju v spopadu z epidemijo ni najslabša«? In sta skočila na noge prostovoljna razsodnika, Slovensko zdravniško društvo in Slovenska medicinska akademija, ter prejšnji teden sklicala novinarsko konferenco z obljubo, da bosta razložila, kako je s tem. Smo torej pri nas res najsmrtonosnejši na planetu? Tole lahko zatrdno rečemo po krepki uri razlag eminentnih govorcev: vse je relativno.

Pripada nam dostojno življenje!

Zaradi zaustavitve življenja, omejitev in prepovedi dela so se mnogi znašli na robu preživetja. Kako se s tem spopadajo tisti, ki svoj denar služijo na glasbenih in igralskih odrih, pred kamerami, mikrofoni in občinstvom? Nekaj znanih igralcev in pevcev je brez dlake na jeziku povedalo, kako se poskušajo znajti v teh težkih časih.

Je te igrice že konec?

Bojan je mladenič s hudimi motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Že dolga leta je njegov dom v enem od centrov za varstvo, delo in usposabljanje. Pred enim tednom je zbolel. Njegova soba je postala del rdeče cone. Bojanu je težko. Ne razume, kaj se mu je zgodilo. Prestrašen je, ostal je sam. Njegovih prijateljev in zaposlenih v centru, ki ga imajo radi, ni več. V njegovo sobo prihajajo samo še ljudje v čudnih oblačilih. Boji se jih. Ne vidi dobro njihovih oči. Čeprav se počuti slabo, se prisili, da vstane iz postelje in gre v sobo, v kateri so bile včasih delovne terapevtke. Čudne ljudi, ki zdaj stanujejo tam, povpraša, ali mogoče vedo, če bo te igrice kmalu konec.

Kaj mesec, nekateri težko preživijo dan!

Letošnji december ni kot drugi. Ena od občin je denimo denar namesto za okrasitev namenila za otroke, dobrodelne akcije potekajo marsikje, stisk je neprimerljivo več kot lani. Tudi v Kranju, kjer so se znova lotili akcije V Kranju dobro v srcu mislimo. Lani so za družine v stiski zbrali nekaj čez enajst tisoč evrov, zaradi hudih zgodb, ki so jih letos odkrile in predlagale kranjske osnovne šole, pa upajo, da jim bo letos uspelo še več.

Neskončna osamljenost, hujša od virusa

Izkušnja, ki jo bom opisal, je zelo osebna, a obenem dragocena, zato bi jo rad delil z bralci. V prvem valu epidemije sem kot prostovoljec sodeloval pri prevozih delavcev, zaposlenih v domovih za starejše, ko ni bilo javnega prevoza. V jesenskem obdobju epidemije sem vključen v ekipo prostovoljcev v enem od domov v večjem slovenskem mestu.

Bo cepivo varno?

Težko pričakovana luč na koncu predora, v katerem se je zaradi pandemije covida-19 znašel planet, je bliskovit razvoj cepiva. Pravzaprav jih je že več nared za množično uporabo in cepljenje se je v nekaterih državah že začelo, drugod pa se nanj mrzlično pripravljajo. Poleg zahtevnih logističnih problemov znanstvenike, zdravnike in politike pri tem čaka še en velik izziv – kako o nujnosti cepljenja prepričati čim več ljudi, saj za zaščito pred virusom potrebujemo vsaj od 60- do 65-odstotno precepljenost prebivalstva; mnogi govorijo tudi o precej višjem deležu.

Najbolj osamljeni slon na svetu ni več sam

Dolgih 35 let je ždel v svoji veliko premajhni ogradi v živalskem vrtu v Islamabadu, od tega velik del v verigah in zadnjih osem let popolnoma sam. Bolan, zanemarjen, predebel, psihično vedno bolj razrvan – ampak zdaj je Kaavan, poimenovan »najbolj osamljeni slon na svetu«, svoboden. In nič več sam. Ne, nikar še ne pospravite robčkov,

Mame, ki nikoli več ne bodo objele svojih otrok

Preiskava je trajala več kot leto dni. Raziskovalni novinarji BBC-jevega afriškega oddelka Africa Eye so preiskovali kraje dojenčkov in majhnih otrok v Nairobiju ter odkrili grozljive zgodbe. Zgodbe o mamah ukradenih otrok, ki parajo srce. Pa take, ki obrnejo želodec – zgodbe o ljudeh, ki bi morali te otroke zaščititi, pa jih prodajajo. V Keniji izgine nekaj sto otrok na leto. Vsako leto.

Življenj ne rešuje cepivo, temveč cepljenje

Juhu, prvo cepivo je čez ciljno črto. Vsaj v Veliki Britaniji. Smo zmagali? Ne, nismo. Ne še – potrditev regulatorja, da je cepivo učinkovito in varno, je šele prvi korak. Potrebnih jih bo še veliko, pot bo dolga. Kajti kot je nekdo rekel, cepivo samo po sebi ne rešuje življenj – rešuje jih cepljenje. Svet, ves svet, je pred največjim logističnim izzivom v zgodovini: kako cepiti 7,8 milijarde ljudi.

Ne moreš se niti pošteno najesti!

Čeprav se tega ne zavedamo, so voznice in vozniki tovornjakov v tem času med najpomembnejšimi za oskrbo in delovanje naše države. Eden od sogovornikov je dejal, da se izpostavljajo v korist družbe in živijo tam zunaj v težkih razmerah, ko se zaradi zaprtih restavracij na postajališčih niti najesti ne morejo na toplem in pogreti ob kavici ali čaju. Njihovo življenje je daleč od domačih zoženo na kabino tovornjaka, na tiste tri ali štiri kvadratne metre, ki so njihov delovni prostor, spalnica in jedilnica obenem.

Maščevalci

»Maščevanje je kot politika, eno vodi k drugemu, dokler slabo ne postane slabše in slabše najslabše,« v romanu Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil pravi avtor Jonas Jonasson. No, slabo je pravkar postalo slabše. Lahko bi rekli najslabše, a smo se že navadili, da je najslabše, tudi kadar se zdi, da so se stvari že dotaknile dna, še vedno nekje za obzorjem.

Priložnost v krču sveta

Štirje mušketirji, katerih eno najmočnejših orožij je beseda. Jasnost misli, govorniške sposobnosti, karizma, izkušnje s sočlovekom v stiski. Učitelji so. Vsak ima svoje občinstvo in zavedanje, kdaj in kje in komu povedati točno tisto, kar zmorejo slišati v danem trenutku. Močan vpliv imajo besede, ki jih izgovorijo, in tega se zavedajo, a hkrati ostajajo pristno človeški, zgled številnim, ki jim sledijo. V teh negotovih časih pa sploh. Dušni pomagači (terapevti). Andrej Perko, Silvo Šinkovec, Marjan Ogorevc in Marko Pavliha.

Sodna jara kača se še kar daljša

V koži (in petah) usodne ženske

Nimam se za kakšno posebno, bognedaj usodno žensko. Čeprav ... sem v najboljših letih, pa tudi že malo čez – znala biti tudi usodna za kakšnega moškega. Ženstveno oblačenje pa res ni moja najmočnejša točka, kvečjemu najšibkejša. Kavbojke in bombažna majica sta vrhunec mojega šik oblačenja. Rada se počutim udobno v svojih oblačilih, ležerno, pravi temu moja hči. Udobne hlače, udobne oblekice poleti, udobni čevlji, vse na meni je udobno. In potem me dobi v roke ... osebna svetovalka za stil in videz, fotografinja, predavateljica in coachinja Tania Mendillo. Bog mi pomagaj!

Po domačem kruhu diši!

Kako lahko pridete do odličnega kruha in super šmorna pa ob tem še nekomu pomagate.

Kako ugrabiš svojo mamo

No, če že, se bo treba stvari lotiti drugače, kot je to storila triinsedemdesetletnica, ki je zaradi prepovedi obiskov v domu za ostarele svojo sedemindevetdesetletno dementno mamo poskušala odpeljati domov – pa se je potem izkazalo, da ni tako preprosto ...

Ženske spet nazaj za štedilnik?

V debati jamrajočih mam, ki imamo doma vsaka po najmanj dva osnovnošolska otroka, pa kakšnega vrtčevskega, ob čemer moramo oddelati na dan vsaj osem ur za službo, je zaznati nemoč, mestoma obup in zavist. Ja, včasih smo res zavistne soprogom, ki lahko delajo v službeni pisarni ali na terenu. Da imaš pri delu mir, je postalo neverjeten privilegij. Tudi v trenutni krizi nosimo večji del bremena ženske – če smo ostale doma. In to, da nekatere herojke vstajajo ob štirih zjutraj in delajo pozno v noč, ni nekaj, po čemer bi se morale zgledovati. Zato ni čudno, da je na družbenih omrežjih že moč zaslediti poziv k štrajku mam. Prva zahteva: odprite šolo in vrtce.

Ne bomo več osli, ki gremo večkrat na led

Čedalje več ljudem postaja jasno, da so hidroelektrarne sicer obnovljiv vir pridobivanja električne energije, vendar ne gre za zeleno energijo. Medtem ko si Evropa prizadeva, da bi 25.000 km rek vrnili v stanje pred regulacijo, smo mi tik pred tem, da srednjo Savo, njen še edini prosto tekoči del, pregradimo z desetimi dodatnimi jezovi. Dobili bomo nekaj več elektrike, a tudi mrtvo jezero in umetne brežine. Z blagoslovom države.

Kaj nas čaka?

Pred zaprtjem države smo se zelo oklepali tistih štirinajstih dni, ko bomo vsi skupaj res stisnili zobe in ostali doma, potem pa bomo lažje zadihali. Nič ne kaže, da bo tako. Številke so neusmiljene in zaprti bomo vse tja do konca leta. Je to res vse, kar zmoremo?

Na vsakih deset metrov je lahko drugačna zgodba

Prejšnji teden je minilo dvajset let, odkar je plaz v Logu pod Mangartom sredi noči odnesel ne le hiše, temveč tudi človeška življenja. Plaz je presenetil tudi državo, na hitro je morala sprejeti interventni zakon, da se je sploh lahko lotila odpravljanja škode. Bi se danes, dvajset let pozneje, še lahko zgodilo kaj takšnega? Se da plazove napovedati, preprečiti ali vsaj omiliti njihove posledice?

Bo res kmalu konec more?

V trenutku, ko se je svet praktično ustavil zaradi virusa SARS-CoV-2, se je začelo tudi mrzlično iskati cepivo zanj. Navadno razvoj cepiv traja več let, v tem primeru pa kaže, da se bo to zgodilo že v slabem letu. Trenutno je v svetu v fazi kliničnih raziskav na ljudeh 54 cepiv, 12 med njimi jih že v tretji, zaključni fazi testiranj. Za zdaj sicer evropska ali ameriška agencije za zdravila še nobenemu ni dala dovoljenja za uporabo, sta pa očitno že blizu tega cepivi, ki so ju razvili ameriški farmacevtski velikan Pfizer in nemško biotehnološko podjetje BioNTech ter ameriško farmacevtsko podjetje Moderna. Oboji zagotavljajo, da je njihovo cepivo 95-odstotno učinkovito.

Napišimo jim pismo

»Ko sem opazovala svojo babico, ki se je v decembrskem času neizmerno razveseljevala voščil in prazničnih pisem ter z njimi dobila nekaj lepega od sorodnikov, ki so se nanjo spomnili vsaj enkrat na leto, pa tudi ob misli na to, da so najpogostejša pošta le položnice in reklame, sem pomislila, da bi lahko starostnikom napisali novoletna voščila na roke, saj prav to lepo dejanje pisane besede zaradi uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev počasi izginja,« pot do svoje zamisli za tako lep projekt opiše Ana Petrič, direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, idejna vodja številnih projektov za starostnike.

Tudi koronavirus utapljajo v pijači

Spomnimo se osupljivega podatka: prepogosto in preveč pije kar 43 odstotkov Slovencev! V obdobju »nove normalnosti«, ki je polna tesnobe, zaskrbljenosti, nemoči in jeze, si je mogoče zlahka predstavljati, v čem išče tolažbo polovica slovenskega naroda. Strokovnjaki so ocenili, da je bilo v prvem valu epidemije med osamitvijo in zaprtjem med štirimi stenami trikrat več družinskega nasilja, ki je najpogosteje posledica alkohola. Drugi val in zimski čas prinašata še več strahu, depresivnosti, občutka osamljenosti in tudi nasilja. Alkohol je pri vsem tem le spodbuda.