Delovna terapevtka Maja, ki že več kot 30 let dela v Bojanovem CUDV-ju, pove, da je z njim v rdeči coni preživela štiri dni, potem je še sama zbolela za covidom-19. Pogovarjali smo se o tem, kako situacijo, v kateri smo se znašli, doživlja ena od najranljivejših skupin ljudi. »Pri nas skrbimo za otroke, mladostnike in odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, največkrat s pridruženimi drugimi motnjami. Zanje je razumevanje življenjskih situacij nekoliko drugačno. Zdaj jim še posebej težko razložimo, zakaj v rdeči coni nikogar ne prepoznajo. Ko te vidijo v skafandru, se vsak odzove drugače. Nekatere je strah, kar za sabo potegne vse mogoče pričakovane, pa tudi nepričakovane reakcije, veliko je tudi takih, ki so se potegnili vase in se sploh ne odzivajo. Še posebej hudo je, če je rdeča cona vzpostavljena drugje in se morajo preseliti v drugo ustanovo. Sprememba okolja in ustaljenega življenjskega reda je za večino naših uporabnikov zelo stresna. Spet pa ne za vse. So tudi taki, ki to vzamejo kot nekakšne počitnice. Vsak se odziva po svoje.«
Kako so se odzvali spomladi, v prvem valu epidemije?
S strahom in negotovostjo. Najbolj jih je bilo strah, da bo tako za vedno, da nikoli več ne bodo šli nikamor. Veliko časa smo porabili, da smo jim razložili, česa ne smejo početi, če ne želijo zboleti. Večina je razumela in se je naučila upoštevati ukrepe. Ves čas pa so nas spraševali, ali lahko že nehajo, ali je morda že napočil konec. Poleti smo malce zadihali, zdaj se je vse skupaj ponovilo.
Kako je?
Veliko negodujejo: a spet, a niste rekli, da je že konec … Tudi iščejo krivce. Kdo se ni zadosti pazil? Gorje, če kdo v skupini kihne ali zakašlja. V trenutku postane dežurni krivec.
Prihaja med njimi tudi do nasilja?
Tudi stepli so se že. Verbalnega nasilja in obtoževanja je ogromno. Videl sem te, ko si nisi umil rok, nisi imel maske …
Kako terapevti doživljate take situacije?
Naporno je. V prvem valu smo največ časa in truda porabili, da smo jim razložili, zakaj morajo paziti, česa ne smejo početi in kako se je treba zaščititi. Vsak dan znova smo jim razlagali iste stvari. Ko so po približno 14 dneh sprejeli situacijo, je bilo malce lažje. Saj je še prihajalo do izbruhov, vendar manj. Bili so celo dnevi, ko so držali skupaj. Sama sem jim pogosto pripovedovala, kako bo potem, ko bo spet vse v redu, kam vse bomo lahko šli. Tako so se začasno pomirili, a kaj ko se je zvečer zgodilo, da je nekdo prižgal televizijo, in so bili spet čisto na tleh. Situacijo si je vsak razlagal po svoje, potem pa so drug drugemu razlagali svoje videnje problemov. Ni spodbudno, ko odhajaš domov in imaš občutek, da nisi nič koristnega naredil.
Več v reviji Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020
