Imajo sloni angele varuhe? Če jih imajo, se Kavaanov imenuje Cher – za svobodo, ki jo slon uživa od prejšnjega ponedeljka, je najzaslužnejša pevka in igralka, oskarjevka, ki je na sodišču dosegla, da so Kaavanu podelili svobodo. Iz islamabadskega živalskega vrta so ga prejšnjo nedeljo z letalom prepeljali v rezervat za divje živali v Kambodži, kjer bo preživel drugo polovico svojega življenja – sloni v divjini dočakajo 60–70 let, Kaavan jih ima šestintrideset. Naj bo druga polovica dolga in srečna.
Ne čisto pravljica. Začne se kot pravljica: nekoč je živela deklica – ni bila ravno princeska, ampak skoraj, ki je še čisto majhna videla bollywoodski film, v katerem so nastopali sloni. In se čisto zaljubila v slone, tako zelo, da je zvečer molila, da bi tudi ona dobila enega takega luštnega slončka. In nekdo je slišal njeno molitev. Njen oče. Ki ni bil ravno kralj, ampak skoraj – bil je vpliven pakistanski general. Nekega jutra nedolgo zatem je svoji hčerki zavezal oči in jo odvedel na vrt. In tam je stalo presenečenje, ki ji ga je bil obljubil – slonček, leto dni star mladiček. Deklica ga je hotela kar obdržati, pa so ji razložili, da ne gre, da ga morajo odpeljati v živalski vrt. Nerada je pristala. To je bilo leta 1985, slonček pa je bil Kaavan, ki so ga pripeljali iz šrilanške sirotišnice za slone – uradno je bil darilo Šrilanke pakistanski vladi. Naslednjih 35 let je preživel v živalskem vrtu v Islamabadu.
To niso bila lepa leta. Pakistanski živalski vrtovi niso člani mednarodne zveze živalskih vrtov in se tudi ne držijo njenih standardov. Tisti v Islamabadu je bil še razmeroma nov, star komaj nekaj let, a razmere v njem niso bile dobre. Vodstvo ga je čisto sprivatiziralo, svojim sorodnikom so omogočali, da so v živalskem vrtu postavljali svoje stojnice s hrano in pijačo. Živali so izginjale iz ograd, šepetalo se je, da so končale na krožnikih mestnih bogatašev. Veterinarja niso imeli, tudi ne prostorov za bolne živali. Tudi zdravil ne.
Zakaj je umrla Saheli? Kaavanov dom je bila ograda, velika za pol nogometnega igrišča, v njej pa nobenega drevesa, nobene skale, nič razen majave odprte kolibe z betonskim podom. Slonova naloga je bila, da je pozdravljal množice, ki so se zgrinjale k njegovi ogradi, z rilcem sprejemal denar, ki so mu ga ponujali, in ga podajal svojemu pazniku. To je počel na zahtevo, kadar ga je paznik dregnil s palico, polno ostrih žebljev. Njegova edina tolažba je bila Saheli (urdujska beseda, ki pomeni »prijateljica«), slonica, ki so jo iz Bangladeša pripeljali v zgodnjih devetdesetih. Leta 2012 je Saheli poginila. Uradno zaradi srčnega napada, neuradna (in verjetno resničnejša) zgodba pa pravi, da od sepse – rane, ki jih je dobila od palice z žeblji, so se zagnojile, dobila je gangreno in umrla od septičnega šoka.
Sloni, to je dobro znano, imajo čustva. Sloni se navežejo. Sloni žalujejo. Kaavan, ki se mu je od hudega že prej po malem mešalo, je postajal vedno bolj agresiven. Zato je po letu 2000 veliko časa preživel z verigami na nogah. Verige so se mu zajedle v kožo. Brazgotine ima še zdaj. Po Sahelini smrti se mu je slabo duševno stanje še poslabšalo. Vedno bolj se je zdelo, da ima ta zgodba lahko samo en konec.
S pesmijo v srcu. A se je obrnilo drugače – leta 2016 je islamabadski živalski vrt vzela pod drobnogled organizacija za zaščito živali Four Paws International (FPI). Ugotovili so, da je Kaavan bolan, otopel, predvsem pa veliko, veliko predebel, ker so ga hranili s sladkornim trsom. Predloge, da bi ga poslali v rezervat, je vodstvo živalskega vrta zavračalo. Kaavan je bil zvezdna atrakcija vrta, niso se mu hoteli odpovedati.
Več v reviji Zarja Jana št. 49, 8.12.2020
