Svet se bo začel spet normalno vrteti, ko bo dovolj ljudi cepljenih proti koronavirusu, nam obljubljajo, šele takrat se bo življenje počasi, počaaaasi začelo vračati v stare tirnice. In to vsekakor še ne bo čisto takoj in tudi ne kmalu – ocenjujejo, da bo dotlej, ko bomo našli rešitve in odgovore na logistične probleme pri cepljenju, tiste, ki jih slutimo, in tiste, ki jih še ne, po najbolj optimističnem scenariju minilo vsaj od 12 do 18 mesecev. Morda tudi dve leti. Morda celo več.
Ne glede na to, katera od okrog dvesto cepiv, ki jih razvijajo, bodo prva, najboljša ali najcenejša, pri vseh bo treba rešiti nekaj problemov, s katerimi se človeštvo, vseh nas 7,8 milijarde, v takem obsegu ni še nikoli spopadlo.
1. Prepričati ljudi, da se cepijo
Pridobiti je treba zaupanje javnosti in ljudi prepričati, naj se cepijo, kajti cepivo, ki neuporabljeno leži v hladilniku, nikomur ne koristi. Da to ne bo lahka naloga, je pa tudi že jasno – ljudje so zmedeni, na spletu berejo kup nasprotujočih si informacij in ne vedo, kaj verjeti in komu zaupati. Neka britanska raziskava je pokazala, da se ima od 4000 vprašanih 54 odstotkov trden namen cepiti – a ko so jim pokazali nekatere lažne ali netočne trditve s spleta, je številka padla za šest odstotkov. Druga, še obsežnejša anketa, ki je zajela 18.000 ljudi v različnih državah, je pokazala, da se približno četrtina od njih noče cepiti. V posameznih državah, v Rusiji, Poljski, Madžarski in Franciji, je proticepilcev več kot 40 odstotkov.
2. Kako zagotoviti, da bo cepivo na hladnem
Večina cepiv zahteva temperature od 2 do 8 0C, Pfizerjevo in BioNTechovo, ki je v Britaniji prvo pridobilo dovoljenje za uporabo, pa mora biti shranjeno na –70 stopinjah. Hladilnikov, ki so sposobni tako nizkih temperatur, večina zdravstvenih ustanov nima, celo v najrazvitejših državah ne. Pred še posebej visoko oviro so nerazvite države, ki nimajo zagotovljene zanesljive električne oskrbe. Ocenjujejo, da v nekaterih delih Afrike le 28 odstotkov zdravstvenih ustanov premore zanesljiv vir elektrike, da se torej lahko zanesejo, da hladilnik, v katerem je cepivo, ne bo nenadoma ostal brez električnega toka. Probleme rešujejo s termalnimi škatlami, napolnjenimi s suhim ledom, pa s hladilniki s solarnimi paneli, ampak tudi to niso nujno zanesljive rešitve – zdravstveni delavci, ki so sodelovali pri cepljenju proti eboli, se še spominjajo, kako hude probleme so imeli, ko so vozili cepivo v tako oddaljene, nepristopne kraje, da se je led stopil in je bilo cepivo neuporabno.
Pfizer pravi, da lahko njihovo cepivo zadnjih nekaj dni preživi tudi v navadnem hladilniku. Cepivo Moderne, ki še nima dovoljenja regulatorja, zdrži v navadnem hladilniku 30 dni. Vendar pa so specialisti za logistiko izračunali, da tudi če bi imeli cepivo na temperaturi od 1,6 do 7,7 0C, 30 odstotkov svetovnega prebivalstva ne bi imelo dostopa do njega zaradi pomanjkljive hladne verige (sistem ravnanja, hranjenja in prevoza od proizvajalca do uporabnika) cepiva.
3. Treba je izobraziti kader
Cepiti ne more kdorkoli, pa čeprav ima zdravstveno izobrazbo. Niso vsa cepiva enako zahtevna, ne zahtevajo vsa enako izvežbanih ljudi, zato je treba pravočasno izobraziti ljudi, da bodo znali pravilno ravnati s cepivom, treba ga je, na primer, znati vzeti iz superledenih hladilnikov, nekatera cepiva je treba pred uporabo zmešati ...
4. Dostop ljudi do zdravstvenih ustanov
V odročnih krajih traja več ur, lahko tudi ves dan, da pridejo ljudje do zdravstvene ustanove, kjer jih bodo cepili. To so praviloma revni ljudje, ki živijo iz rok v usta, če porabijo dan ali celo dva za pot na cepljenje in nazaj, pomeni, da tisti dan ali dva ne bodo delali, zato oni in njihovi otroci tisti dan ne bodo imeli kaj jesti. In jih najbrž ne bo malo, ki bodo med cepljenjem in zaslužkom raje izbrali zaslužek.
V mestih pa se bojijo prevelikega navala, znan je egiptovski primer, kjer so se ljudje, ki so se prišli cepit, tako gnetili, da so domov prinesli kup drugih nevarnih bolezni. Treba je torej najti način, najverjetneje poziv z naročilom ob točno določeni uri, ko naj se človek pride cepit.
5. Kdo bo plačal?
V razvitem svetu najpogosteje kar država, v celoti ali vsaj deloma. Evropska unija je zagotovila dovolj cepiva za vse svoje članice. Pri nas bo cepljenje povsem brezplačno, vse stroške je nase prevzela država.
Revnim državam, ki cepiva ne morejo plačati, bo na pomoč priskočila iniciativa Covax, to je nekakšna koalicija držav in neprofitnih organizacij, ki so doslej zbrale že dve milijardi dolarjev za pomoč revnejšim državam pri nakupu cepiva, čeprav ZDA in Rusija nista prispevali niti centa, zato pa je 500 milijonov dolarjev prišlo iz EU. Covax namerava do konca leta 2021 revnim državam priskrbeti milijardo odmerkov cepiva, vendar bo to zadostovalo le za okrog 20 odstotkov potreb.
Pfizer in BioNTech pri razvoju nista hotela sprejeti ponujene državne pomoči in sta razvoj financirala sama. Cena enega odmerka v ZDA je 19,5 dolarja (16 evrov). Ocenjujejo, da bodo letos in naslednje leto s cepivom zaslužili 15 milijard dolarjev. Po drugi strani pa sta oxfordska univerza in AstraZeneca za razvoj svojega cepiva sprejeli državno pomoč in ga prodajata po proizvodni ceni od tri do pet dolarjev (od 2,48 do 4,13 evra).
Več v reviji Zarja Jana št. 49, 8.12.2020
