Povojne generacije niso izkusile še ničesar kolektivno groznega, zato smo šokirani. Mehurček varnosti je izpuhtel. Če ga ni znotraj štirih sten, pa še prej znotraj vsakega posebej, je težko. Oropani smo za bližino, dotike. To nas bo spremenilo, če bo trajalo. Ali bo nemara trajalo, vse dokler se ne spremenimo, postanemo skromnejši? 

Ogorevc: »Res je, da smo vsaj večina preveč razvajeni. Samoumevno se nam zdi, da je vsega dovolj. Vehementno mislimo, da nam je dovoljeno prav vse in da si lahko vzamemo vse, kar lahko; si nekaznovano podredimo tudi naravo. Šele v sedanji krizi smo se začeli zavedati, kako odvisni smo od tega, da veliko kupujemo, imamo delo. Vse to je okrnjeno in še kako smo ranljivi. Lahko nas grabi panika ob misli, da dlje ni elektrike, interneta, vode ... Pri hrani nismo samozadostni – če se zaustavi promet, bo panika za hrano. Kriza nam je dala misliti.«

Perko: »Naša generacija se prvič v življenju srečuje z resno preizkušnjo, ki prinaša negotovost, strah … Takšno stanje povzroča tesnobo, ki je predvsem strah pred smrtjo. Naša minljivost je temelj primarne tesnobe in zrelost človeka bi lahko ocenjevali tudi po tem, kakšen odnos ima do svoje minljivosti. Za človeka, ki se izogiba dejstvu, da je umrljiv oziroma o tem noče razmišljati, so preizkušnje, kakršno sedaj doživlja ves svet, še posebej obremenjujoče. Današnji zahodni svet je dekadenten, in kjer vlada kult mladosti, denarja, uspeha itd., človek izgubi stik s seboj, z Bogom in postane bog on sam. Virus pa mu sporoča, da ni vsemogočen in da je še kako minljiv. Ne verjamem, da nas bo izkušnja, ko bo virus 'premagan', kaj dosti izučila. Posameznike da, kot družba pa bomo zopet stopili v stare vzorce lahkotnosti, površnosti in užitkarstva.«

Pavliha: »Sedanja zdravstvena in obče človečanska kriza je bržkone eno zadnjih opozoril pred kataklizmo. Iz nje se lahko trajno izvlečemo le z individualno in kolektivno samorefleksijo, z duhovnim zorenjem slehernika ter skupinskim premikom na višjo stopnjo zavesti, kjer bo bistveno več sočutja namesto čustvene odrevenelosti, sodelovanja namesto tekmovanja, solidarnosti namesto egoizma in pravičnosti namesto krivičnosti. Ko bo kritična masa ljudi doumela, da je sreča odvisna od osrečevanja sočloveka ter da smo vsi del narave, vesolja in celotnega stvarstva, nas čaka lepše življenje.«

Šinkovec: »Krč vsega sveta čutimo vsi. Eni zelo ogrožujoče, drugi pa tudi kot dobro priložnost za vse, za kar v prehitrem tempu življenja ni bilo časa. Za mnoge je sedaj pravi čas za bližino, dotik, nežnost ... v odnosih, ki so jim najbližji. Čas krize je priložnost. Kdor pa je sam, je sedaj oropan za človečnost. Toda kdor si tega želi, lahko tudi sedaj najde priložnost za odnose. Še vedno se nam zdi, da bomo malo poniknili v stanovanja in epidemija se bo skrila. Potem bomo spet šli na ulice, delo ... Vse bo, kot je bilo. Pa ne gre tako. Potrebna bo globlja sprememba. Zato ta čas kar traja in traja. Ni še prišlo do prave ’diagnoze’. Zato tudi ne do pravega ukrepa. Nekateri ljudje so to že začutili. Pri mnogih pa raste obrambno vedenje: jeza, nervoza, upiranje, protestiranje, zvračanje krivde na druge ..., iskanje magične rešitve. To je zrcalo življenja duše.«

Te dni je bil posvet o triaži: koga izbrati za ventilator, ko so že vsi zasedeni ... Pa so rekli zdravniki, po letih ne pride v poštev, ker imaš zelo vitalne devetdesetletnike in zelo bolne šestdesetletnike. Po čem torej?

Več v reviji Zarja Jana, št. 49, 8. 12. 2020