Docentka za področje sociologije vzgoje na pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Veronika Tašner in njen mož trenutno delata od doma. Doma sta tudi oba njuna otroka, šolarka in štiriletnik. Zvečer si razdelita delo za naslednji dan – kateri bo kdaj ob službenem delu poskrbel za otroka. Šolanje poskušajo izvajati dopoldne, ko je predvidenih tudi večina šolskih videokonferenc, včasih kaj ostane tudi za popoldne. »Predavanja, konzultacije in govorilne ure opravljam na daljavo, praviloma od doma, po predpisanih urnikih. Tudi večina sestankov, sej, konferenc, okroglih miz, projektnega dela teče na daljavo, zaradi polnih dopoldnevov imam čas za to v popoldanskih urah. Da bi mi omogočil boljše pogoje dela (tišino), mož otroka, če je le mogoče, odpelje na sprehod. Priprave na predavanja, sestanke, ocenjevanje seminarskih nalog, odgovarjanje na elektronsko pošto in še kaj praviloma opravljam zvečer, ko končno nastopi malo miru, velikokrat tudi čez vikende. Zato v pobudi štrajkajočih mam ne vidim ničesar smešnega. Kvečjemu stisko in skrb zaposlenih mater, ki ne zmorejo trojnega bremena, ki je v trenutni situaciji večinoma padlo na njihova ramena. Ob službi, večinski skrbi za gospodinjstvo in družino sta zdaj tu še pomoč pri šolanju otrok na domu in ustrezna skrb za predšolske otroke. Komentarji o ležanju na kavču in gledanju televizije so zato nespodobni, žaljivi in popolnoma neprimerni.
Pogosto čutimo nelagodje, če potarnamo o preobremenjenosti, saj obstajajo tudi takšni, ki jim je še huje kot nam. Mnogi so ostali brez službe, nimajo podporne mreže sorodnikov in prijateljev, nimajo dovolj sredstev za preživetje ter primernega doma, lahko so tudi žrtve nasilja v družini. Pa vendar, v trenutni situaciji ni lahko nikomur. Negotovost, nenehen stres, delovnik, ki se je raztegnil čez ves dan in teden, terja svoj davek. Ne preseneča, da smo tesnobni, da izgubljamo živce, postajamo apatični in zapadamo v depresijo. Kriza načenja naše mentalno in fizično zdravje. Vsem bi moralo biti jasno, da tovrstnih pritiskov ne bomo zdržali dolgoročno. Gre za izjemno situacijo, za katero moramo dati jasno vedeti, da je ne nameravamo privzeti kot nove normalnosti.«
V kakšni družbi hočemo živeti? Po njenem mnenju je zdaj tudi čas, da razmislimo, v kakšni družbi želimo živeti v prihodnje, pri čemer opozarja na neenakosti, ki so s krizo spet postale vidnejše. »Živimo v precej nepravični družbi, v kateri ženske za enako delo še vedno niso plačane enako kot moški. Čas je tudi za enakopravnejšo delitev nevidnega in neplačanega gospodinjskega ter družinskega dela, če izpostavim zgolj nekatere neenakosti."
Na podlagi dosedanjih raziskav, ki kažejo, da ženske ob plačanem delu še vedno opravijo tudi večino domačega dela, lahko sklenemo, da tudi med krizo večina bremen pade nanje. Če temu dodamo še podatek, da so v času krize najbolj na udaru skrbstveni in trgovski poklici, v katerih so pretežno zaposlene ženske, dobimo precej povedno sliko.« O razkošju časa zase pa se med zaposlenimi mamami s šolajočimi se otroki v teh tednih ne govori.
Kaj bi nas moralo skrbeti? Poleg omenjenih vsakodnevnih stisk v družinah bi nas moralo na podlagi tujih raziskav in nekaterih domačih podatkov glede zaprtih vrtcev in šol skrbeti to, da znanje, ki ga šolajoči se otroci pridobivajo na daljavo, ni primerljivo s tistim, pridobljenim v šoli – ne po kakovosti ne po obsegu. »Pri šolanju na daljavo so se ponovno pokazale velike razlike, povezane s socialno-ekonomskim in kulturnim položajem družin. Pri sprejemanju ukrepov, povezanih z delovanjem vzgojno-izobraževalnih institucij, so prezrli: dejanski pomen strokovnih in drugih delavcev vzgojno-izobraževalnih institucij, ko gre za učenje in poučevanje, podcenjevanje njihove podpore, ko gre za psihosocialni razvoj naših otrok, pomen medvrstniškega sodelovanja, povečana tveganja za zdravje vseh otrok in mladostnikov, ki jih prinaša socialna izolacija, še posebej pa položaj otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami itd. Menim, da bi zato odločevalke in odločevalci morali upoštevati opozorila različnih strok in iskati rešitve, ki bi omogočale ponovno, če je potrebno, postopno odpiranje vrtcev, šol in fakultet za vse.«
Več v Zarji Jani, št. 48, 1. 12. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
