Prof. dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan
Do konca leta se ne bo nič spremenilo
»Potek epidemije je za mesece naprej težko napovedovati. Dokaj dobro pa lahko povemo za teden ali dva naprej. Matematična logika epidemije je takšna, da je jasno definirana za dva tedna naprej glede na pretekla dejanja. Če danes v našem obnašanju karkoli spremenimo, se bo to poznalo na številkah šele po desetih do 14 dneh.
Že dva tedna vztrajamo na približno istih številkah oziroma imamo čisto rahlo rast, ki je v več pogledih neugodna. Prvič, rahla rast nam daje občutek, da smo zmagali, vendar še nismo. Drugič, obremenitev bolnišnic s številom bolnikov in vseh nas s precej močnimi ukrepi pa je velika. Če je to vse, kar zmoremo, na ta način epidemije ne bomo ustavili.«
Že nekaj časa imamo zelo stroge ukrepe pa številke kljub temu rastejo – to nas zelo skrbi. Imamo sploh še kaj manevrskega prostora? »Zdaj smo v situaciji, ko se peljemo z avtom po klancu navzdol, zaviramo, kolikor lahko, a se hitrost ne zmanjšuje. Vprašanje pa je, ali res zaviramo, kolikor lahko. Pred dvema dnevoma sem videl raziskavo javnega mnenja, v kateri je kar 15 odstotkov ljudi dejalo, da absolutno ne upoštevajo ukrepov, 30 odstotkov pa, da jih mogoče upoštevajo. Če 15 odstotkov Slovencev ne spoštuje ukrepov, je napor vseh preostalih dovolj, da držimo stanje na približno enaki ravni. Ignoranca tistih nekaj pa je hkrati dovolj, da epidemija še naprej vztraja.«
V preteklosti so ukrepi učinkovali, zdaj ne? »Delujejo še vedno, ampak nekako so tiste države, ki so se v prvem valu odlično odrezale (z relativno majhnimi posledicami je bila med njimi tudi Slovenija), zdaj na slabšem. Medtem ko je v državah s hudim prvim valom slika v drugem valu boljša – ker se ljudje bolj zavedajo resnosti problema.
V štirih mesecih prvega vala smo imeli 109 mrtvih, samo v septembru je umrlo 17 ljudi, oktobra že 188, za november že zdaj vemo, da bo mrtvih blizu 1100. In mi vsi skupaj še vedno ne verjamemo, da je to resen problem?
Pri nas je okužen vsak 22. prebivalec. Takoj ko pridete v skupino z 20 ljudmi, je skoraj gotovo eden okužen. Prenos okužbe je torej samo vprašanje trenutka. Če nas 95 odstotkov tiči doma, je to dovolj dobro samo za to, da se epidemija ne širi tako hitro. Teh pet odstotkov sodržavljanov bi morali 'spraviti v red'.
Če bi vsi ponotranjili vse ukrepe, se res držali doma, izogibali stikom, bi konec leta lahko zadihali bolj sproščeno. Bili bi na dovolj dobri poti, da bi lahko takrat epidemiološka služba prevzela gašenje malih požarov. Če se to ne bo zgodilo, bomo na istem. Do konca leta se tako ne bo nič spremenilo, zato ne vidim nekih večjih odpiranj, tudi šole bodo ostale zaprte. Še posebej zaradi psihološkega učinka, saj je december čas druženj in bo teh kljub prepovedim več, kot bi si jih želeli s stališča širjenja epidemije.«
Dr. Miha Avberšek, mikrobiolog
Prezrli smo najučinkovitejši ukrep
»Danes imamo ukrepe, za katere vidimo, da ne delujejo. Namesto da bi iskali rešitve, štejemo okužene. Iščejo se banalni razlogi, kje je še kakšna kavica, garderobe v službah, praznovanja, druženja, ki kazijo briljantno postavljene ukrepe. Dokler bomo delali na ta način, se nam bo virus samo smejal. In ker se ne pogovarjamo o tem, kaj bomo spremenili, smo ujeti v zanko tudi za naprej.
Želim, da si vsi nadenemo maske, naložimo aplikacijo, da se vsem da to promovirano cepivo. In potem si želim gumb 'nazaj', ko bodo ugotovili, da nič od tega ne deluje tako, kot si zamišljamo. Ne more delovati, zaradi narave virusa in narave človeka! Tega ne reši noben model, nobena tehnologija.
Zakaj smo prezrli zdravo življenje, gibanje, svež zrak in predvsem najpreprostejši in najučinkovitejši ukrep proti vsakemu virusu – razdaljo? Preproste rešitve, ki jih lahko dosežemo takoj, nikogar ne bolijo, nikomur ne uničijo življenja, ne ustvarjajo panike. Potrebno je samo malo organizacije in predvsem lepe besede, da ljudi naučiš, zakaj je to pomembno. Ne glede na vse – človek je socialno bitje in jasno je, da se bo virus širil, ampak z zdravimi ljudmi in razdaljo ga lahko močno omejimo, veliko bolj kot z vsako masko, aplikacijo in kaznijo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 48, 1. 12. 2020
