Tako imenovano proticepilsko gibanje se je zadnja leta zaradi razmaha družbenih omrežij dodatno okrepilo. Hkrati pa imajo tudi mnogi od tistih, ki zaupajo znanosti in znanstvenikom ter niso privrženci teorij zarot, ob razvoju cepiva zoper covid-19 v dobrega pol leta (ti postopki drugače trajajo več let ali kar desetletij) nekaj dvomov. Zlasti dve vprašanji sta logični: kako jim je uspelo v tako kratkem času in ali nas mora zaradi hitrosti razvoja skrbeti zaradi stranskih učinkov.
Cepiva so postala žrtev svojega uspeha. Cepiva so doslej rešila na milijone življenj in spadajo med največje človekove dosežke na področju zdravja oziroma ohranjanja življenj. In zato, ker učinkujejo, so nazadnje »postala žrtev svojega uspeha«. Tako je razmah števila dvomljivcev o varnosti cepiv junija lani, ko je bil na obisku v Sloveniji, v intervjuju na Valu 202 povzel prof. dr. Andrea Grignolio, profesor zgodovine medicine in bioetike na univerzi San Raffaele v Milanu, avtor knjige Kdo se boji cepiv. S pomočjo cepiv smo praktično izkoreninili, vsaj v našem delu sveta, bolezni, kot so črne koze, otroška paraliza, tuberkuloza, davica, tetanus, je poudaril. Vse to so bolezni, katerih posledic dandanes ne videvamo več, se z njimi ne srečujemo in se jih zato tudi ne bojimo. »Ko pa ne vidimo več nevarnosti nalezljivih bolezni, ljudje nočejo izpostaviti otrok tveganju cepljenja zaradi stranskih učinkov. Ki pa so skoraj nični, tu gre za eno najmanjših tveganj, stranskih učinkov je manj kot pri protibolečinskih tabletah. Toda naši možgani se vprašajo, zakaj bi tvegali in se zaščitili pred boleznimi, ki jih ni,« je takrat poudaril prof. dr. Grignolio.
Komaj nekaj mesecev po teh besedah, ko se je naš največji problem še zdelo zavračanje cepljenja proti gripi, je prišel covid-19, bolezen, ki po vsem svetu terja visok davek in za katero je res težko reči, da je ni. Pa vendar ljudi, ki trdijo prav to, da gre za zaroto elit in podobno, kljub vsemu ni prav malo. Zakaj?
Grignolio je takrat, še pred covidom, a uporabno tudi za ta čas, navedel tri vzroke odpora do cepljenja: odločamo se na podlagi predsodkov, naši možgani niso bili ustvarjeni, da bi razumeli znanost, ki ima veliko veliko krajšo zgodovino kot človeštvo, tretji vzrok pa je po njegovem mnenju pojav, ki ga je imenoval »naturalizem«. Povedano na kratko, gre za »preplet odvisnosti od spleta, življenja v skladu z naravo in teorij zarot«.
Znanost ni demokratična. Te so atraktivnejše in udarnejše kot obsežne, suhoparne in težko razumljive znanstvene razlage. S tem se je, denimo, leta 2016 soočil Roberto Burioni, virolog z univerze Vita-Salute San Raffaele iz Milana, ki so ga povabili na televizijsko soočenje z nasprotniki cepljenja. Te sta zastopala nekdanji DJ ter igralka in TV-voditeljica. Atraktivni znani osebnosti, tako imenovana vplivneža. Njima so v oddaji namenili večino časa, Burioniju je ostalo zgolj nekaj minut, v katere bi res težko stlačil vso statistiko, znanstvene argumente … Ker se je tega še predobro zavedal, je ubral za znanstvenika sicer dokaj neobičajno pot in se zvezdniškima sogovornikoma zoperstavil s kratkim in hkrati udarnim sporočilom. »Zemlja je okrogla, bencin je vnetljiv in cepljenje je varno in učinkovito,« jima je zabrusil, »vse drugo so nevarne laži.«
Njegov nastop je izzval burne odzive, na družbenih omrežjih je dobil številne sledilce, časnik Forbes ga je uvrstil med pet najvplivnejših ljudi, ki »spreminjajo pravila igre« na družbenih omrežjih. »Svet se je spremenil,« pravi Burioni, ki se zaveda tako dobrih kot tudi slabih, če ne kar katastrofičnih plati spleta oziroma družbenih omrežij, »znanost mora najti nov način – ne jezika znanstvenih kongresov, ampak jezik, ki je razumljiv, strasten in prepričljiv.« Pristop, ki ga ohranja tudi v času covida, četudi mu privrženci teorij zarot občasno celo grozijo. »Ne ukvarjam se z žaljivkami tistih, ki me želijo po petih minutah guglanja učiti o virologiji, ki sem jo študiral 35 let. Znanost ni demokratična,« pravi.
Več v reviji Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020
