Izziv. Urednica me je postavila pred izziv. Bi želela preizkusiti čarobne roke in okus za slog znane kranjske stilistke in fotografinje ter preobraževalke Tanie Mendillo? Ženske, ki jih dobi v roke, spremeni tako, da pred ogledalom osupnejo od presenečenja. Pokaže jim, da so navkljub letom lahko videti fantastično: dosti mlajše, kot so v resnici ...
Firbec. Že od rojstva sem firbec, najbrž sem zato novinarka. Seveda me je zanimalo, kaj lahko Tania iztisne iz mene, in sem privolila. Tanje ni bilo lahko prepričati. Rekla je, da ne želi poročanja o še eni tipični stilski preobrazbi, saj so zanjo stil, oblačila in ličenje samo orodje, le del ali prvi korak k pomembnejši preobrazbi – spreminjanju prepričanj o sebi. Zato poleg fotografiranj organizira delavnice, na katerih svetuje ženskam, kaj dobrega lahko njihovi postavi in obrazu naredi, na primer, neka čisto preprosta bež bluzica. Prav ta je bila namenjena meni, saj je Tania poiskala primerna oblačila zame. Za dva stajlinga.
Ni ga čez udobje. Prišla sem v udobnem črnem puloverju, črnih hlačah in gležnjarjih. Skoraj črnih. Tanii seveda nisem bila všeč. Pulover niti slučajno ni poudaril moje postave, ki je kljub letom še vedno kar »čvrsta«, saj jo krepim z raznoraznimi športi. Bil je nekaj številk prevelik, preohlapen. Zame je imela pripravljeno nobel bež bluzico z volančki, zraven pa zanimivo krojene zelene hlače, te so se res imenitno podale k bluzi. Vse skupaj je zaokrožila in »podaljšala« z dolgo črno jopico, rokave bluze je izvlekla iz rokavov jopice in dosegla poseben učinek. Prinesla mi je še gležnjarje z visoko peto in »zvezda je bila rojena«. Kako preprost, a učinkovit stajling. Brez kakršnihkoli nepotrebnih dodatkov. Moja postava je postala lepša, moja drža pokončnejša, dobro, visoke pete so mi šle malo na živce, ker nikakor niso udobne, a moja hoja je v njih postala bolj elegantna in pokončna. Zanimivo. Naredila sem nekaj korakov po Tanijinem starem, lepo opremljenem in lepo dišečem meščanskem stanovanju; če bi hodila po cesti, bi bilo to zame, za moje gležnje in druge pešce izjemno nevarno. Zato sem raje sedla na otroški stol, ki ga je Tania potisnila predme. Tisti »švedski«, lesen. Začela se je preobrazba obraza.
Tania je imela ob sebi pomočnico, ta je spremljala ta hudi proces. Fotografirala me je »prej«, v tistem udobnem črnem puloverju, z rahlo skuštranimi lasmi, za »potem« pa je poskrbela šefica, Tania. A do tja še pridemo.
Ličenja ne maram preveč, vam povem čisto odkrito. Vsi tisti pudri, pa maskare, pa svinčnik za obrobo ustnic, pa svinčnik za poudarjanje obrvi ... toliko dela za to, da ti morda kdo v službi reče, da »dobro zgledaš«. Oprostite, meni se tega ne da. Pa potem zvečer! Ko bi šla spat, se vsa utrujena spomniš, da si moraš ta narisani obraz tudi izbrisati. Zdaj na srečo obstaja micelarna vodica, ki vse izbriše z nekaj potezami: maskaro, zasenčene oči, našminkane ustnice, vse. V starih časih si potreboval poseben tonik za odstranjevanje ličil okrog oči, pa drugega za obraz, pa mleko, pa kremo, pa ... skratka, meni se tudi tega ne da. O nasprotnem spolu si mislim, da mora prepoznati moje kvalitete tudi brez vse te navlake na očeh in obrazu. Tako kot moja ljuba vnukinja. A o njej na koncu zgodbe.
Več v reviji Zarja Jana, št. 48, 1. 12. 2020
