Anton Klančar: Hrano si prinesem od doma
Anton Klančar je za volanom tovornjaka že 42 let. Prevozil je domala vso Evropo, le v Rusiji in Skandinaviji še ni bil, pravi. V vseh teh letih na cesti se mu je zgodilo že ogromno; o svojih dogodivščinah bi lahko napisal knjigo. Toda takšne situacije, s toliko omejitvami in negotovosti, kot jo je prinesla letošnja epidemija virusa, pa še ne. Za podjetje Mesarič transport vozi predvsem v Nemčijo, Italijo, Avstrijo, tudi na Nizozemsko. Od doma je od ponedeljka do petka, včasih mora službo podaljšati še za teden dni. Resnično večino svojega življenja preživi v tovornjaku in zelo je pomembno, da ima človek na poti možnost osebne higiene in prehrane. A z ukrepi za omejitev širjenja virusa se je ta precej skrčila. Ujeli smo ga ravno na avstrijskem parkirišču, na poti v Italijo, kjer si je grel kosilo, ki ga je prinesel od doma. »Žena mi pripravi razne enolončnice, da jih imam potem za ves teden.« S hrano je res težava, saj so restavracije na postajališčih po Evropi zaprte. »Kolega mi je rekel, da ima Francija menda za šoferje restavracije odprte. Tam imajo tudi zelo močan sindikat.« Če mu hrane zmanjka, gre lahko ponjo v trgovine ob cestah, ki k sreči delajo. Medtem ko so bili v prvem valu okužb tuši vsepovsod zaprti in se niso mogli nikjer pošteno umiti, se je tokrat na nekaterih postajališčih mogoče stuširati. Anton je bil ob izbruhu prvega vala sicer nekaj časa doma, ko so se razmere malce umirile, pa je spet začel voziti. Priznava, da je bil v stiski, predvsem ker je v tistem času vozil v Milano in Bergamo, prav tja, kjer je bilo najhuje. »Sprašuješ se, kaj bo, potem pa ni nič in se navadiš,« je preprosto povedal. »V tovornjaku si tako ali tako, kot bi bil v karanteni. Ne nazadnje tudi nimaš veliko stika z drugimi ljudmi, razen ko pripelješ tovor v podjetje. A vsepovsod imajo razpršila, maske in izvajajo primerne zaščitne ukrepe, tako da se počutim kar varno. Je pa vožnja v teh časih zanimiva, ker je veliko manj prometa. No, tovornjakov ni nič manj kot prej, še vedno jih je ogromno. In kar je najboljše, precej manj je zastojev, kar je pa sploh dobrodošlo," je zaključil Anton.
Franc Seršen, Seršen transport: Do njih se vedejo, kot bi bili kužni
Direktor podjetja Seršen transport je pred kratkim šel s kombijem v Nemčijo preko Avstrije in se na lastne oči prepričal, s kakšnimi težavami se soočajo njegovi vozniki. »Ko narediš 45-minutni odmor, ne moreš niti kave nikjer na toplem spiti, kaj šele da bi kaj pojedel! Če že dobiš hrano, je pribor lesen, tako da moraš zrezek prijeti v roko, da ga sploh lahko poješ. Polovica tušev je zaprtih, so pa vsaj stranišča odprta. Mi vozimo v Belgijo, Španijo, na Nizozemsko. Zdaj si pa zamislite, fantje so zunaj ves teden, pa se še pošteno stuširati ne morejo! Vsak se potem znajde po svoje. Največkrat v straniščih z minimalno osebno higieno.« Prav tako so možje oropani pristnega človeškega stika. »V nekaterih podjetjih se do njih vedejo, kot bi bili kužni. Včasih si se oglasil v podjetju, spil kakšno kavico, zdaj pa vse poteka po telefonih, domofonih.« Zelo težko je v teh časih tudi za bosanske državljane, zaposlene v njegovem podjetju, saj se ob koncih tedna ne morejo vračati domov, k svojim družinam, kot so se prej. »Zanje sem najel hišo, da so lahko za vikend nekje na toplem, si skuhajo, operejo. Nekateri še vedno najraje prespijo kar v kabini, kjer so bolj navajeni. Veliko prevoznikov jim pa tega ne more omogočiti in potem ti ljudje proste dneve, ko bi sicer lahko bili z družinami, preživljajo na parkiriščih. »A ni absurdno, da se lahko gibljejo po vsej Evropi, domov pa ne smejo?« se sprašuje.
Več v reviji Zarja Jana, 8.12.2020
