Župan Kranja Matjaž Rakovec, pobudnik akcije, se zaveda, da jih nekatere družine v res zelo zahtevni situaciji zdaj potrebujejo bolj kot kdaj koli. Jana Kovač, predsednica Društva prijateljev mladine Kranj, pa ob tem posebej izpostavlja problem otrok, ki so, ker niso v šoli, še bolj obremenjeni s težavami staršev: »Zato dobre ljudi prosimo: pomagajte, da tudi ti otroci dobijo kako darilo in ne ugasnejo iskrice v njihovih očeh.« Ana Sitar iz svetovalne službe OŠ Helene Puhar pa dodaja šokantno dejstvo: »Ne gre več za to, da so družine, ki težko pridejo skozi mesec, gre za to, da težko preživijo dan. Da nekdo nima za hrano, je doslej zvenelo kot nekaj neverjetnega. Ko pa se zgodi, da imaš na drugi strani učenca, ki mu želiš nuditi učno pomoč, in ob tem izveš, da ob enih popoldne niti zajtrka še ni jedel (pa ne zato, ker bi tako dolgo spal, temveč ker zmanjka za hrano), se zaveš, kako hudo je v resnici.«
In takih zgodb je samo v Kranju vsaj ducat (mi jih objavljamo le del), kje je potem še vsa Slovenija! Država, mar veš, kako ta čas živijo tvoji ljudje?
Nekaj zgodb družin v stiski
Želim si miren in varen dom. »Z 10 in 12 let starima otroka živimo v materinskem domu, pred tem smo bili v varni hiši. Dolga leta smo preživeli v psihičnem ustrahovanju in manipuliranju. Zaradi groženj si nisem upala naglas spregovoriti in poiskati pomoči. Za vse sem skrbela sama in na koncu nismo imeli niti za kruh. V materinskem domu smo lahko le do konca tega šolskega leta, potem pa ne vem, kam bomo šli. Zaradi vsega, kar smo preživeli, sem zbolela tudi za depresijo. Vendar pa sta upanje moja sončka. Zaradi njiju se trudim in vztrajam. Želim si, da bomo tudi mi trije enkrat imeli varen in topel dom.«
Babica in trije vnuki. »Sem babica treh mladoletnih vnukov, ki so ostali v moji oskrbi. Z nekaj več kot 500 evri pokojnine se trudim vsem trem priskrbeti osnovne stvari, saj se starša ne vključujeta v preživljanje otrok. Iz dneva v dan se trudim, da bi jim zagotovila čim lepše otroštvo, vendar pa mi velikokrat zmanjka denarja za osnovne stvari. Nimam od kod vzeti. Otroci rastejo. Usta so lačna. Velikokrat se jaz odrečem toplemu obroku, da imajo oni trije dovolj. Vse bi dala zanje. So skromni in sploh ne vem, kako naj jim omogočim vse, kar potrebujejo.«
Velikokrat zaspim s solzami v očeh. »Smo štiričlanska družina z dvema šoloobveznima otrokoma. Mlajši ima težjo motnjo v duševnem razvoju. Pri vsakodnevnih opravilih potrebuje stalen nadzor. Epidemija nam je, žal, še dodatno zagrenila življenje. Mož je spomladi ostal brez službe, zato se že nekaj mesecev preživljamo z nadomestilom, ki ga prejemam. Vsak dan je borba za preživetje, hrano, osnovne potrebščine. Velikokrat zaspim s solzami v očeh in obupano premišljujem, kaj naj naredim. Preživljamo res težke čase in ne zmoremo več.«
Strah me je jutrišnjega dne. »Sem mama samohranilka z dvema šoloobveznima sončkoma. Hči obiskuje prvi razred, sin šestega. Sem zaposlena, vendar sem že četrti mesec na čakanju, kar mi prinese le 80 odstotkov plače. Z njo komaj pokrijem stroške. Pri stoodstotni plači mi velikokrat na računu ostaneta zgolj dva evra. Ampak si pravim, otroka sta zdrava in imata vse, kar potrebujeta, vendar pa tudi rasteta in potrebujeta vedno več. Žal sem ostala po ločitvi na cesti z otrokoma in sem se morala znajti, kakor se najbolje znam. Ne vem, kaj bom naredila. Vsak dan znova me je strah jutrišnjega dne. Kako ga bomo preživeli. Kaj bom dala otrokoma jesti.«
Za dostojno otroštvo. Mladoletna deklica, osnovnošolka, je izgubila očeta, mati pa je imela dve možganski kapi. Za deklico skrbijo stari starši. Pesti jih huda finančna stiska. Živijo skromno in si želijo zdravja ter le toliko sredstev, da bi deklici lahko omogočili dostojno otroštvo.
Kako pomagati? Tako, da na številko 1919 pošljete sporočilo KRANJ5 in tako prispevate pet evrov. Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1, Telemach in T2.
Lahko pa s sklicem 500-21112020 nakažete prostovoljni prispevek na TRR Društva prijateljev mladine Kranj SI56 6100 0000 5487 540, odprtem pri Delavski hranilnici, d. d., Ljubljana.
Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020