Najbrž ni treba ponavljati kalvarije treh otrok, ki jih je sodnica dodelila očetu brez mnenja sodnih izvedencev – to so, kot kaže, izdelali šele zdaj, leto in pol pozneje. Po rubežu otroci nekaj mesecev niso imeli nobenih stikov z mamo, zadnjih devet mesecev pa so jo videvali le po eno uro na dva tedna – pod nadzorom. S sodišča so sporočili, da bodo aprila razpisali razpravo – ki bo kdo ve kdaj. In zakaj so bili otroci tako grobo odtrgani od matere? Ker kar 26-krat niso hoteli z očetom. Volja otrok, da hočejo živeti pri materi, sodišča ne zanima. V pojasnilih, zakaj tako grobijanski odvzem, smo prejeli razlago o dolgoročni koristi otrok pa o tem, da so jih zarubili, ker so bili »življenjsko ogroženi«. O vsem tem je, kot že omenjeno, presodila sodnica brez stroke.
Kriva je država! Seveda je nesmiselno, da dvourno okroglo mizo povzemam, ogledate si jo lahko v arhivu STA. Pripravili so jo sodni izvedenci za klinično psihologijo, ki so bili prejšnje leto kar precej na tapeti. Najprej so jih obdelovali psihoterapevti, češ da so počasni, ko gre za urgentne zadeve (kar trije otroci vsekakor so), in da ne sledijo znanosti, ki je v svetu zelo napredovala. Dokončno je ogenj razplamtela raziskava forenzičnega psihologa dr. Igorja Areha, ki je analiziral 160 izvedenskih mnenj z naših sodišč in jih primerjal z mednarodnimi standardi. Ugotovil je, da sodni izvedenci uporabljajo zastarele metode in teste, ki drugje niso več v uporabi, pri tem pa so dokaj samozavestni v smislu, »tako je, ker jaz tako pravim«.
Okrogla miza je bila v dokajšnji meri namenjena prav dr. Arehu, češ da je njegova raziskava metodološko pomanjkljiva, neetična, da je vzorec premajhen, da je z raziskavo najprej seznanil javnost in da se na sodne izvedence sploh ni obrnil. Povedal je, da v takšnem vsesplošnem napadu nanj ne bo sodeloval in da bo javnost kmalu seznanil z novimi podatki. In se iz okrogle mize – izklopil.
Čisto mimogrede: precej vseeno je, če analiziraš 160 izvedeniških mnenj ali pa nekaj tisoč, ki so bila izdelana v obdobju, ki jih je dr. Areh raziskoval (in kar je bil velik očitek kliničnih psihologov). Je analiziral samo tista, v katerih so bile napake, vsa druga pa so bila korektna? Človek bi mislil, da je lahko takšna analiza (in z njo se strinjajo mnogi psihoterapevti in pravniki) osnova za strokovni pogovor, ne pa za napad na dr. Areha, ki je dregnil v kaotično izvedenstvo kliničnih psihologov. In zakaj je tako? Odgovornost države je popolna, je rekla dr. Polona Matjan Štuhec, ki je prav zaradi neurejenih razmer vrnila licenco za sodno izvedenko in udeležencem okrogle mize razložila, v kakšnih razmerah delujejo kolegi v državah, s katerimi se radi primerjamo.
Za en primer porabijo v povprečju 40 ur, kar je en teden dela. Klinično psihologijo študirajo na eni fakulteti in ne na dveh, kot pri nas (psihologijo na filozofski fakulteti, potem se zaposlijo v zdravstvu, in če je predstojnik milosten in jim plača specializacijo, študirajo še na medicinski fakulteti). V tujini sodni izvedenci pol svojega časa porabijo za mnenja, pol pa preživijo v ordinaciji, da ne izgubijo stika s stroko. Kot sodni izvedenci so zaposleni, pri nas pa je to njihova popoldanska obrt, dodaten zaslužek, sodišča jih morajo prosjačiti, da primere sploh prevzamejo. Leta in leta opozoril ne pomagajo – in zato je za ta kaos odgovorna država oziroma pristojna ministrstva.
Več v reviji Zarja Jana, št. 16, 20.4. 2021
