Zato se še danes rada vračam na Krvavec, pa tudi zato, ker je praktične pol ure od mojega doma in je super smučišče. Dovolj strmo, urejeno in prijazno, tudi gneča se čisto lepo razporedi po vseh progah. Moja najljubša strmina na Krvavcu je Zvoh. Tam najbolj uživam, tam dobi moje telo najlepši ritem, Zvoh je res izziv. Zato vsakokrat, ko je proga odprta, sedem na dvosedežnico, ki me odpelje na strmi vrh, in smučam samo tam.
Tako je bilo tudi pred kakšnimi 14 dnevi. Nobene gneče, Zvoh odprt. Bila sem presrečna. Sneg mehek, prhek, da je bilo smučanje res užitek. Noro. Še vreme je bilo krasno, nobenega vetra, samo malo minusa, ravno dovolj, da sneg ni bil južen. Fantazija.
Smučarski ponos. Proti drugi uri se je začelo malo megliti in oblačiti, a nič usodnega. Privoščila sem si kavico in hot dog, pa hop nazaj na smuči in sedežnico za Zvoh. Na pol poti do vrha pa se je začelo. Veter, kaj veter, vihar, pihalo je in me premetavalo na sedežnici, da je bilo veselje. Zraven je začel naletavati sneg, pridružila se mu je megla, v trenutku nisem nič videla, umikala sem se snegu in vetru, ki sta mi bičala obraz. Snežni vihar. Kaj bom zdaj? Najvarneje bi bilo ostati na sedežnici in se odpeljati z njo tudi navzdol, v dolino. Ampak ne! Smučarji imamo svoj ponos, peljati se dol je malce sramotno. Tega ne delamo, če ni res nujno. In meni se ni zdelo nujno. Nekje v daljavi sem videla meglene obrise smučarjev, ki so se trudili najti pot navzdol. Jo bom pa še jaz, a ne?
Kje je »dol«?! Pogumno, strumno in hitro sem se spustila s smučmi v dolino, to pa ja ne bo težko. Japajade! Po eni minuti smučanja sploh nisem več vedela, kje je dolina! Snežinke so mi lezle v oči, ker nisem imela očal. Kapo mi je skoraj odpihnilo, ker nisem imela čelade. Nedeljska smučarka pač. Takrat me je prvič postalo malo strah. Kako bom prišla dol? Če sploh nisem vedela, kje je »dol«. Zvoh poznam toliko, da vem, da je proga zelo ozka, da so levo skalni prepadi, desno pa neurejena, divja proga … V dolino se je trudilo priti še nekaj smučarjev, ki jih je snežna ujma ujela na sedežnici, vsi so pridno in počasi »plužili« s smučmi, jaz sem se trudila še zavijati levo in desno, a desno se ni dalo, ker je od tam pihalo in snežilo. Ko sem zavijala s smučmi, se ni dalo ustaviti, ker se nisem mogla postaviti pravokotno na smučišče, in sem popolnoma izgubila občutek za prostor. Odnašalo mi je smuči, nekajkrat sem skoraj padla. Okrog mene pa ničesar oprijemljivega, prav ničesar, samo megla in sneg. Gluh prostor. Spomnila sem se smučanja z očetom, prav tako na Krvavcu, ko naju je rešila glasba iz zvočnikov, ki sva ji sledila, da sva v hudi megli našla dolino. Zdaj ni bilo glasbe, na Zvohu ni zvočnikov. V gosti megli sem sem in tja opazila le palice, ki so označevale konec varnega smučišča. A vedela nisem niti tega, ali sem znotraj varnega smučišča ali zunaj njega. Popolnoma sem bila izgubljena.
Kaj pa zdaj? A v tej hudi stiski, v kateri sem se znašla, še vedno nisem pomislila, da bi zavpila na pomoč. Ali prosila nekaj redkih smučarjev, naj me počakajo, da se jim pridružim in z njimi odplužim v dolino. Štela sem zavoje, ena, dva, ena, dva, malo preklinjala, se ustavljala, malo me je bilo strah, a saj poznam Zvoh! Tu sem vendar doma!
In sem se znašla zunaj smučišča. Nikogar okoli mene, nesplužen, globok sneg. Zdaj sem bila pa v dreku. Palica, ki je štrlela iz snega. Nobene strmine. Kam zdaj? »Odštancala« sem v smer, za katero se mi je samo rahlo dozdevalo, da je smučišče, in zaslišala neke zvoke, verjetno smučarje. Rešena sem! A zakaj sem bila tiho? Zakaj nisem klicala na pomoč? Še vedno ta neumni smučarski ponos!
Več v reviji Zarja Jana št. 13, 30.3.2021
