Ampak Dragan se ne more predolgo zadržati pri teh doživljanjih, saj ga ob spominih lahko popolnoma preplavijo silovita čustva. Pogovarjala sva se dolgo in vsaka iztočnica ga je zanesla nekam drugam: v njegovo otroštvo, pa v vesolje … Ne, na tem mestu ni prostora za vse njegove umetniške projekte, ki so za nas običajneže na meji dojemljivega. Dragan Živadinov je zelo poseben. Vesolj'c.
Pred Človekom pokleknem. Po političnem prepričanju je levi anarhist. Ampak nikar ga ob tem ne pospravite v za to odmerjeni predalček. »V času reda anarhisti delamo nered, da se ustvarja človeška dinamika; v času nereda pa delamo red. Oboje ima v sebi logiko preurejanja sveta in danes želimo svet preurediti na najboljši možen način. Zdaj imamo priložnost, vendar o resničnosti ne bom govoril, ker me v resnici zanima samo umetnost. Tudi kultura me ne zanima, čeprav ko sem dobre volje, vem, da je kultura presečišče umetnosti, znanosti in filozofije; kadar sem slabe volje, je kultura propagandni oddelek države. Jaz sem umetnik in umetnik je nad kulturo, mi smo maršali. Imamo pa tudi ministrante, tem pa pravimo ministri.«
Medtem ko do hierarhičnih avtoritet nima nikakršnega odnosa, pred duhovnimi avtoritetami poklekne. »Če je pred mano človek z velikim Č, se mu tudi priklonim. Tako recimo Milana Kučana ob srečanju vedno nagovorim s predsednik, kar je kontradikcija z anarhistično pozicijo. In za to imam globok razlog.«
Če se ne bi takrat Draganov oče zatekel k Mitji Rotovniku, ta pa poklical Kučana, ki je potem s klicem posredoval pri ljudeh z vojaškega vrha, bi se lahko vse bolj tragično zaključilo. Kučanove besede: »Smo pravna država. V preiskovalnem zaporu ne sme nihče pretepati osumljenca, ne glede na to, kaj je storil. Pa četudi je pod vojaško jurisdikcijo,« so ustavile batine, ki so padale po Draganu, za katerega so se kot živali borili starši, tedanje dekle in odličen odvetnik Demšar.
Morali bi te ubiti. Vse se je zgodilo zaradi plakata za dan mladosti leta 1987, ob katerem si je Živadinov zamislil predstavo. »Na Bohinjskem jezeru bi zgradili umetni otok, kjer bi se spomenik internacionale spremenil v Plečnikov parlament. To naj bi predstavljalo prehod iz enopartijskega sveta v socialistično-demokratičnega. Obstajali so trije plakati in žirija na zvezni ravni, sestavljena iz neizobraženih nesrečnikov, je izbrala najlepšega.« Plakat se je v sosledju mnogih neracionalnih trenutkov (ki bi jih lahko popisali zgolj v obsežnem romanu) iz sprejemljivega spremenil v izjemno spornega in zgodil se je pogrom. Kot edinega iz umetniškega kolektiva NSK so v vojsko v Beograd dobesedno čez noč vpoklicali 27-letnega Dragana. V Sloveniji so imeli mladi umetniki zagovornike, ki so plakat dojemali kot umetnost, a tudi pri nas se spominja moža na Mačkovi, ki mu je zabrusil: »Takoj bi te bilo treba ubiti.«
V vojaškem zaporu je bil tri mesece, prve tri dni so ga zasliševali in fizično mučili. Oče Ilija se je podal za sinom, ga iskal, niti ni vedel, kje je. Pozneje je prišla v Beograd tudi mati Ivanka, in ko ji niso dovolili, da bi s sinom govorila slovensko, ni ponižno sklonila glave. »Še zdaj me pretrese, kako je vojaku v srbskem jeziku zabrusila, češ, zdaj me pa poslušajte: s sinom bova govorila slovensko. To pa je mati medvedka. Te energije pri njej nisem še nikoli prej ne potem več doživel.«
Najhujša noč v življenju. Ko je oče izvedel, kje je njegov sin, je prišel v poslopje ravno v trenutku, ko je še slišal njegove krike. Nato so predenj pripeljali vsega podplutega Dragana. Oče ga je objemal in poljubljal, pazniki pa so ga odrivali stran. »Tudi od mame so me kasneje odrivali. To je neka vojaška logika – verjetno imajo to v opisih del in nalog na delovnem mestu. V trenutku, ko se je to dogajalo, so bile prisotne izjemne energije. Naj povem, da sem ateist – v tem torej ne vidim nekega (božjega) načrta. Ampak če načrt vendarle obstaja, mi je bilo jasno, da je višji cilj tega dogajanja, da se z očetom 'srečava'.«
Več v Zarji Jani, št. 12, 23. 3. 2021