Poslavlja se le počasi. Včasih je prijaznejša in ti pusti, da se premikaš, res počasneje in z bolečinami, kadar pa ima slab dan, ti ne dovoli vstajanja, z muko in potnim čelom pridrsaš do stranišča, do hladilnika je predaleč. V trenutku te naredi povsem nemočnega, ko lahko le prosiš bližnje za kozarec vode in tableto.
Najraje bi kričal. Pojavi se bolečina v križu, ni prvič, zato pričakuješ, da bo z nekaj tabletami in malo počitka bolje, toda tokrat je drugače, tableta ne pomaga, zato po nekaj dneh končaš pri zdravniku, dobiš injekcijo, še infuzijo, pa se kljub temu komaj postaviš na noge. Najraje bi kričal od bolečin, pa se zadržuješ, ko ti solze tečejo, tudi če te je tega sram. Takrat sem prvič obležala zaradi hudih bolečin v križu za skoraj mesec dni. Po treh mesecih sem se s težavo vrnila na delo, saj so bolečine, ne tako hude, vztrajale, slabo sem se počutila, pojavljala se je nenadna in močna utrujenost, včasih slabost, po telesu so se začeli pojavljati izpuščaji, telo pa je postajalo čedalje bolj togo. Vrat in rame so bili boleči, težko sem se obračala, bolečina se je iz ram selila v roke, čedalje težje sem hodila.
Denar je sveta vladar, pravi pregovor, zato se trudiš, delaš naprej, pomagaš si s tabletami, masažami, trudiš se ostati aktiven. Za kondicijo in sproščanje sem vsak dan hodila dobro uro, vzpon na sosednji hrib, ne glede na vreme, ob vikendih in med dopustom v družbi prijateljev osvajala višje vrhove, rada sedla na kolo … Vse, kar mi je bilo pred leti v veselje in užitek, je postajalo naporno, utrujenost in bolečine so zahtevale svoje in čedalje redkeje sem se odločala za vzpone. Danes o tem lahko le sanjam; v resnici sanjam, kako se vzpenjam proti vrhu, a se pod njim zbudim v bolečinah.
»Preluftajte« si podstrešje. Ko telo ne zmore več, ti ne preostane drugega kot poiskati zdravniško pomoč. Sediš pred nekom, ki ti vzbuja upanje, da za tvoje težave obstaja rešitev. Dobiš napotnico, obiščeš specialista, spet razlagaš o svojih težavah, izvid z njegove strani je b. p., dobiš nasvet o razgibavanju, počitku in mogoče druge protibolečinske tablete ter napotitev k drugemu specialistu. In vedno znova naletiš na iste besede: »Verjamem, da vas boli, toda za vaše bolečine ne najdem dejanskega vzroka.« Osnovna krvna slika pokaže le nekaj odstopanj, ni pa dovolj, da bi se dalo iz nje razbrati vzrok za vse težave, s katerimi se spopadaš iz dneva v dan. Odpiraš vrata raznih ambulant, ponekod naletiš na razumevanje, drugje ti dajo jasno vedeti, da s tabo ni nič narobe in je vse le v tvoji glavi. Nikoli ne bom pozabila stavka: »Veste, vaše težave niso telesnega izvora, ko si boste preluftala podstrešje, bodo izginile same od sebe.« Če bi se ta oseba zavedala, kako človeka taka izjava zaboli, dodatno zmede in obremeni, jih ne bi izgovorila.
Na pomoč! Preteče nekaj let življenja v boju z bolečinami, za katere vzroka ne odkrijejo. Ne zmorem več, opažam, da ne dohajam v službi, pojavljajo se slabosti, vrtoglavice, napadi, ko imaš občutek, da ti je srce ponorelo, vse težje dihaš, okolica se oddaljuje, glasovi prihajajo od daleč … Ljudje so okrog tebe, ponujajo ti vodo, sprašujejo, kaj je narobe, ti pa nimaš moči niti da bi odprl usta, kaj šele povedal stavek. Začneš se zavedati okolice, vidiš ljudi okrog sebe, ki te prestrašeno gledajo, ti pa si, utrujen, želiš samo miru. Sodelavci ti govorijo: »Zakaj ne greš k zdravniku?« Zavedaš se nevarnosti teh napadov, toda slabe izkušnje te odvračajo, dokler se stanje tako ne poslabša, da te v to prisili telo. Ne zavedaš pa se, da je vse to dogajanje kričanje telesa: Na pomoč!
Več v reviji Zarja Jana, št. 15, 13.4. 2021
