Ampak, hecna stvar, nikogar ne slišiš reči, spokal bom kufre, grem na Finsko, zato bi se jih pa veliko takoj! pri priči! nemudoma! preselilo na Novo Zelandijo. A imajo smolo, otoška država je zaradi pandemije že leto dni zaprta za Evropejce in bo očitno še dolgo tako. Srečni so pa očitno kljub temu. Saj ne bi mogli reči, da so tako zadovoljni samo zato, ker imajo Jacindo Ardern za predsednico vlade, na lestvico najsrečnejših so se uvrščali že pred njeno vladavino, ampak da deželo vodi pametna, umirjena, empatična ženska, vsekakor pomaga. Premierki pripisujejo zasluge, da je učinkovito ustavila širjenje koronavirusa v državi, potem je imela pa še čas in voljo, da bogatim zviša davke in revnim minimalno plačo.
Če jo bodo kdaj klonirali, a lahko, prosim, prosim, naročimo en primerek?
Enkratna priložnost. Saj ne trdimo, da je Nova Zelandija dežela brez problemov, nasprotno, nekaj je kar hudih – veliko otrok živi pod mejo revščine, državo pesti huda stanovanjska stiska in so zato vrste za socialna stanovanja rekordno dolge, cena hiše v Aucklandu, največjem mestu, na primer, pa je okrog enajst povprečnih letnih dohodkov (a ni tako hudo, čeprav se tega ne zavedajo, to je proporcionalno še vedno manj kot, na primer, v Ljubljani stane novo stanovanje).
Po drugi pa je premierka deželo varno popeljala skozi covid. V deželi z okrog petimi milijoni prebivalcev so zabeležili slabih 2500 okuženih in 26 smrti. Pri ukrepih so se zgledovali pri Tajvanu, tesno so zaprli meje in uveljavljali strogo karanteno za prišleke. Seveda je to imelo hude finančne posledice za deželo, v kateri je turizem ena najpomembnejših panog, v državo prinese slabe štiri milijone turistov na leto in okrog trideset milijard evrov (osemnajst odstotkov BDP). Od turizma živi devet odstotkov novozelandske delovne sile. To so seveda predpandemske številke. Jacinda Ardern je pomirjujoče zatrdila: »Na Novi Zelandiji je turizem cvetel. In bo spet.«
Medtem so se pa znašli. Se je zaradi zapore meja sesulo gospodarstvo? Ne, Novozelandci so našli učinkovito rešitev: spodbujali so domači turizem. Namesto da bi vili roke zaradi izgubljenega dohodka, so zadevo ljudem predstavili kot priložnost: glejte, so rekli, tole je enkratna prilika, da v miru raziskujete svojo deželo in si ogledate najbolj oblegane turistične točke, ne da bi se vam pod nogami motale horde tujih turistov. In Novozelandci so ugriznili. Število kratkih in vikend potovanj je poskočilo v nebo. Pokazalo se je tudi, da na teh izletih ljudje zapravijo več kot prej, najverjetneje v želji, da bi pomagali lokalnemu gospodarstvu.
In vse to brez turističnih bonov, si morete misliti!
Resetirajmo se. Kdaj se bodo novozelandske meje spet odprle za tujce? Ne še kmalu, napovedujejo namreč, da bodo ostale zaprte večino letošnjega leta. Ali kot je razložila premierka, »da bi se spet začelo potovati, potrebujemo eno od dvojega: ali zaupanje v to, da si cepljen proti covidu-19, tudi pomeni, da ne moreš okužiti drugih – in tega še ne vemo – ali pa mora biti cepljen in zaščiten dovolj velik delež prebivalstva, da lahko ljudje spet varno vstopajo v Novo Zelandijo. Obe možnosti bosta zahtevali nekaj časa.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021
