Varne hiše so odprte, a niso polne. Glede na grozodejstva, ki se v času epidemije in covidnih ukrepov v naši državi dogajajo v družinah, bi pričakovali, da bodo varne hiše, kamor se lahko zatečejo ženske, nabito polne. A niso. Zakaj? Ravno zaradi epidemije. Ker so žrtve doma bolj pod nadzorom kot prej, nekatere mislijo, da so varne hiše zaprte, pa zaradi ekonomskih razlogov, ker so izgubile delo ali ker vedo, da se bodo slej ko prej morale vrniti domov. Vodja varnih hiš in namestitev za ženske in otroke Društva za nenasilno komunikacijo (DNK), Tanja Hrovat Svetičič: »Stresna situacija doma se je povečala, vsi so obtičali skupaj. Otroci so bili ves čas zraven, v majhnih stanovanjih. Že v funkcionalni družini so to stresne okoliščine, v nefunkcionalni pa še toliko bolj. Društvo za nenasilno komunikacijo je zato šlo v akcijo in že v prvem valu organiziralo SOS telefon 24 ur na dan. To se je izkazalo za zelo dobro, saj so žrtve lahko vsaj ponoči, ko je povzročitelj spal, poklicale in povedale za stisko. Število klicev je naraslo. Nasilje se je stopnjevalo in povečalo, a ženske niso upale razmišljati o umiku, ker niso vedele, v kakšne okoliščine bodo prišle, če bodo sploh lahko. Odhod od doma je že tako zadnja možnost, ženska to naredi, ko nima nobene druge možnosti.«
Varna hiša ni romantična. »Varno hišo si nekatere predstavljajo romantično, a človek pride s svojim življenjem v dveh kovčkih, popolnoma negotov, v skupnost, kjer se moraš prilagajati pravilom, hkrati pa reševati svoje težave. Socialne stike z zunanjim svetom, ki so že tako redki, je bilo treba med epidemijo dodatno omejiti. Dinamika sobivanja v hiši z ljudmi, ki imajo vsak svojo travmo, in otroki je še bolj zapletena kot sicer. Da se število družinskega nasilja veča, da je vse več umorov, nas ne preseneča, mi imamo krizno situacijo, ki traja že eno leto ... Umori so posledica splošne družbene klime in tega, da tudi prej nismo znali in hoteli postaviti meja povzročiteljem. Potem pa se zgražamo nad tem, kako je to mogoče,« razmišlja Hrovat Svetičičeva.
Sosedje, pokličite policijo! »Zelo pomembno je, da vsi, ki karkoli vedo, informacije o nasilju prijavijo. Policiji, centrom za socialno delo, komurkoli. Žrtve pozneje izjavljajo, da jim je največ pomenilo prav to, da je nekdo drug poklical policijo, čeprav so bile najprej jezne zaradi tega. Ker jih je to premaknilo naprej. Na začetku epidemije so povzročitelji strašili žrtve, da zdaj pa ni nikogar, ki bi jim pomagal, vse je zaprto. Na vse žrtve nasilja je vplivalo tudi, da so sodišča v času epidemije počasneje peljala postopke kot sicer. Težave so bile z urejanjem starševskih razmerij, preživnin, stikov. Žrtve so pripovedovale o psihičnih pritiskih – povzročitelji so jim grozili, kaj vse bodo naredili z njimi, če jih bodo okužile. Morale so se pretirano razkuževati, včasih do krvi ...«
Ženska gre sedemkrat od partnerja, preden ga zares zapusti. »Tako pravijo statistični podatki,« pove sogovornica. »Ženske se resnično večkrat vrnejo k svojim nasilnim partnerjem, a tega ne jemljemo kot poraz. Dobila je izkušnjo, vedela bo, da nas lahko spet poišče, ko nas bo potrebovala. Včasih vsi okrog nje vidijo, da vrnitev ne bo dobra zanjo, a hoče še enkrat poskusiti. Včasih želi videti povzročitelja, da vidi, o čem razmišlja on. Če nima stikov z njim, ne ve, ali pripravlja kaj hudega ali se je sprijaznil z njenim odhodom. Zato je naša pomoč usmerjena v to, da žrtev dela korake, ki jih zmore. Velikokrat ženska v hudi stiski naredi vse, kar institucije od nje pričakujemo, potem pa ugotovi, da to ni zanjo. Od nje pričakujemo preveč. Pri žrtvah nasilja je zato pomembno, da jim je na voljo vsa naša pomoč, a da imajo možnost same odločati, kaj ta hip potrebujejo in zmorejo. Ter da se ne pričakuje vsega samo od žrtve, ampak tudi od povzročitelja. Dostikrat vidimo težave pri žrtvi, ne ukvarjamo pa se s tem, kako ustaviti povzročitelja. Imamo primer, ki se vleče že šest let, povzročitelj je bil zelo izviren pri zahtevah o pravicah, uglajeno, prefinjeno je pritiskal na vse institucije in te so sledile njemu, žrtvi pa govorile, kaj dela narobe. To je zelo nevarna situacija. Na koncu se ves sistem ukvarja s tem, kaj bo storila žrtev, da ji povzročitelj ne bo škodoval, nihče pa se zares ne ukvarja z njim, ne policija, ne sodišča, ne centri za socialno delo, nihče ga ne ustavlja, zato ni potrebe, da bi karkoli spremenil. Sploh če so zraven otroci, bo potem lahko povzročitelj v nedogled izkoriščal svoje pravice za nadzor, kontrolo in nasilje nad partnerko,« ugotavlja Tanja Hrovat Svetičič.
Več v reviji Zarja Jana, št. 12, 22.3. 2021
