Pa smo slišali za zasebno ordinacijo, kjer otroci med posegom gledajo risanke in kamor z veseljem hodijo k zobozdravniku. A je to mogoče, sem zastrigla z ušesi. Kolegičin sin v zdravstvenem domu ni hotel odpreti ust, obupovali so že, dokler niso izvedeli za Špelo Burnik Babič in Tanjo Tomaževič iz Zobozdravstva Babit. Odkar so jih prvič obiskali in je sin med posegom gledal risanko, nimajo več nobenih težav. Zato smo se odločili poskusiti tudi mi. Na moje veliko presenečenje je bil sin navdušen. Seveda ga je bilo težko prepričati, da gre spet k zobozdravniku, ampak tam se je povsem spremenil. Zobozdravnica Burnikova si je vzela čas in se z njim prijazno pogovorila. Povedala je, da mu bo samo pogledala zobke, on pa je vmes na monitorju nad seboj lahko gledal risanko. Medtem ko se je pogovarjala s partnerjem, ki je otroka peljal na pregled, je bil on v drugem svetu in seveda pogovora niti slišal ni. Zapomnil si je samo, da bosta naslednjič uspavala zobek in bo ta brez težav zapustil njegova usta. To mi je povedal z navdušenjem. Prav tako je vsem prijateljem povedal o tem nenavadnem zobozdravniku, kjer je mogoče gledati risanko, medtem ko ti popravljajo zobe. In veste, kaj mi je zvečer rekel, ko sem ga vprašala, kaj se mu je lepega tisti dan zgodilo? Obisk pri zobozdravniku! Ker je bilo tako zanimivo. Res! Ne pretiravam. Obiski so resda plačljivi, ampak včasih drugače pač ne gre.
Ker se s podobno težavo ukvarja veliko staršev, smo se odločili otroško zobozdravnico Špelo Burnik Babič vprašati, kako jim uspeva prepričati otroke.
Vaša ordinacija slovi kot otrokom izredno prijazna. Slišala sem, da tisti otroci, ki pri drugih zobozdravnikih niti ust ne odprejo, k vam pridejo z veseljem. Kaj je tako drugače kot drugje?
Težko rečem, kaj je drugače kot v drugih ordinacijah. Če primerjam svoje obiske zobozdravnika, ko sem bila otrok, s temi pri naju, bi rekla, da je drugače to, da vselej uporabiva lokalno anestezijo in da si za nekatere posege vzameva več časa. Otroci, ki so že imeli slabo izkušnjo pri zobozdravniku, večkrat potrebujejo kakšen obisk več, da se na zobozdravniške posege postopoma navadijo in ponovno začno zaupati. Pomembno je, da si z otrokom prijazen, mu stvari razložiš na razumljiv način, včasih narediš tudi kakšen kompromis, če začutiš, da na kakšen poseg še ni pripravljen ... Zelo pomaga tudi to, da imam najboljšo asistentko na svetu. Ko mi zmanjka energije, je njej še ne. (smeh) Otroci pa seveda radi prihajajo tudi zaradi risank, ki jih med pregledi in posegi lahko gledajo na zaslonu nad zobozdravniškim stolom.
Kje ste se učili vseh teh pristopov, prijaznih do otrok? Zdi se mi, da morate biti tudi malo psihologa.
Nekaj med študijem, več pozneje, med specializacijo otroškega in preventivnega zobozdravstva. Izobraževanja pri nas in v tujini, ki so namenjena otroškim zobozdravnikom in pedontologom, imajo velikokrat predavanja o tehnikah navajanja otrok na zobozdravniške posege. Seveda pa se veliko naučiš med delom. Ugotoviš, kje je največkrat težava, in poskušaš najti rešitev. Zdi se mi, da mora biti vsak, ki dela z ljudmi, tudi malce psihologa. Specializanti otroškega in preventivnega zobozdravstva pa med drugim opravimo tudi kroženje na pedopsihiatriji in pri otroškem psihologu.
Zelo pomembna je prva izkušnja. Kako pri vas poteka prvi pregled?
Veliko je odvisno od tega, ali je ta prva izkušnja pri zobozdravniku le pregled zdravih zobkov ali prvi obisk zobozdravnika, potem ko je otrok vso noč jokal zaradi bolečega zoba. Kako poteka pregled, je odvisno tudi od tega, koliko je otrok ob pregledu star. Pri enoletnem otroku se bomo predvsem pogovorili s starši o načinu, kako ohraniti otrokove zobe zdrave, in le pregledali zobke ter ustno votlino, pri starejšem otroku pa zobe poščetkamo, premažemo s fluoridnim premazom, pokažemo sesalec, kako osušimo zobe in podobno.
Zakaj se otroci tako pogosto bojijo zobozdravnika?
Včasih gre pri otrocih le za strah pred neznanim, včasih je lahko strah tudi posledica nečesa, kar so slišali o zobozdravniku od prijateljev ali staršev. Je pa strah pred zobozdravnikom pri otrocih precej pogostejši kot pri odraslih ljudeh. Otroški zobozdravnik je bil včasih lahko strah in trepet otrok, vsaj tistih, ki so kdaj imeli kakšno luknjico v zobeh. Tudi sama sem bila ena izmed teh nesrečnikov in zelo dobro se spomnim, kako hudo mi je bilo sedeti v čakalnici in čakati, da bom na vrsti. S tem v mislih se sedaj res trudim, da otroci ne dobijo tega strahu in da radi prihajajo v naše ordinacije. Včasih preveč informacij in natančno razlaganje otroku o podrobnostih zobozdravstvenega posega, ki ga načrtujemo, ni najboljše. Velikokrat je strah posledica neprijetnega ali bolečega posega. Da se temu izognete, bi svetovala redne obiske zobozdravnika, tudi če otrok nima težav, in pa seveda uporabo lokalne anestezije, ko je potrebna sanacija zoba.
Otrokovo zaupanje je gotovo precej lažje pridobiti, če še nima predhodnih izkušenj. Kaj pa če ima slabo izkušnjo od prej?
Otrokovo zaupanje ni treba le pridobiti, ampak ga je treba tudi obdržati. Vedno se je treba držati dogovorjenega. Če otroku, ki prihaja prvič in ne želi v ordinacijo, obljubimo, da bomo ta dan zobe le pregledali, ga pozneje ne smemo prepričevati, da bi pa sedaj še enega popravili. Pri otrocih s slabo izkušnjo je zaupanje večkrat nekoliko težje pridobiti. Včasih pomaga že, če vedo, da razumem, česa se bojijo, in da dobijo občutek kontrole, ko me lahko kadarkoli vmes ustavijo. Po navadi potrebujemo več obiskov in gremo od manjših posegov k večjim.
Več v reviji Zarja Jana št. 15, 13.4.2021
