O tem, da naj bi ivermektin, štirideset let staro (in poceni) zdravilo proti pljučno-srčnim zajedavcem, ki se ga uporablja tako pri živalih kot ljudeh, domnevno pomagalo tudi pri zdravljenju obolelih za covidom-19, smo v naši reviji pred časom na kratko že pisali. Takrat še bolj zadržane razprave so se v zadnjih tednih razplamtele v vroče in tudi čustveno obarvane debate, v katerih zagovorniki uporabe ivermektina pri zdravljenju covida-19 skeptike in tudi politiko prepričujejo, že kar rotijo, naj končno sprejmejo dokaze o njegovi koristnosti in omogočijo, da bi z njim začeli množično lajšati trpljenje in reševati življenja po vsem svetu.
Uradne institucije mu vztrajno nasprotujejo. Tako Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) kot tudi ameriška (FDA) in evropska (EMA) agencija za zdravila uporabi ivermektina pri covidu-19 namreč odločno in vztrajno nasprotujejo. Oziroma dopuščajo njegovo poskusno uporabo zgolj v kliničnih raziskavah, ne pa tudi v praksi. Ljudje zato po nepotrebnem umirajo, trdijo zdaj že res številni znanstveniki, med katerimi so tudi zelo priznana in ugledna imena, ki jim je res težko očitati, da podlegajo teorijam zarot oziroma nepreverjenim znanstvenim dokazom. Ena najglasnejših in najvztrajnejših med njimi je denimo Tess Lawrie, britanska zdravnica in analitičarka medicinskih raziskav, ki je pogosta udeleženka spletnih znanstvenih razprav in oddaj, v katerih zagovarja uporabo ivermektina, dokazuje, da SZO, denimo, povsem narobe interpretira raziskave o njem, in je k njegovi splošni uporabi pri bolnikih s covidom-19 pozvala ne le britanskega premierja Borisa Johnsona, temveč tudi vlade drugih držav. Skratka, Tess Lawrie bije odločno bitko za uporabo ivermektina pri covidu, pritrjujejo pa ji že tudi mnogi drugi, se celo združujejo v posebne organizacije, ponujajo dokaze ..., vendar uradne institucije, kot rečeno, za zdaj ne popuščajo.
Enako pomembno kot aspirin. SZO ivermektin sicer uvršča na tako imenovano »top listo« obstoječih zdravil, po pomenu naj bi bil pravzaprav enak zdravilom, kot je denimo aspirin. Zdravilo, ki se ga tako pri živalih kot tudi ljudeh uporablja za zdravljenje okužb, ki jih povzročajo zajedavske gliste, sta leta 1970 začela razvijati Satoši Omura s tokijske univerze Kitasato in William Campbell z univerze Drew v New Jerseyju. Odkrila sta učinkovino avermectin in omogočila izdelavo še učinkovitejšega derivata ivermectina, s katerim je mogoče učinkovito odpravljati številne zajedavske bolezni, tudi uši, garje, mošnje, ogorčice …, predvsem pa so z njim korenito zmanjšali število primerov rečne slepote in limfatične filarize, bolezni, ki ju povzročajo zajedavski črvi in ogrožata zlasti življenja prebivalcev v podsaharski Afriki, na Pacifiku, Karibih, na nekaterih območjih Južne Amerike ... Za razvoj zdravila, ki so ga začeli uporabljati leta 1981, sta Omura in Campbell leta 2015 celo prejela Nobelovo nagrado na področju fiziologije oziroma medicine (delila sta si jo s kitajsko znanstvenico Tu Joujou, ki jo je dobila za svoj prispevek pri zdravljenju malarije).
Število njegovih zagovornikov narašča. Na to, da bi ivermektin utegnil pomagati tudi v boju z virusom covida-19, je konec lanskega leta prvi začel opozarjati dr. Paul Marik, v Južni Afriki rojeni zdravnik s 30-letnimi izkušnjami, sicer šef oddelka za pulmologijo in intenzivno nego na medicinski šoli v Vzhodni Virginiji v ZDA. Z dr. Pierrom Koryjem, pulmologom in zdravnikom intenzivne nege, sta ustanovila neprofitno organizacijo Front-Line Covid.19 Critical Care Alliance (FLCCC), ki združuje strokovnjake z različnih področij pri razvijanju učinkovitih protokolov pri obravnavi bolnikov s covidom-19, in uporaba ivermektina je nekaj, kar ta organizacija odločno zagovarja.
Ivermektin naj bi učinkoval na več ravneh (protivirusno, protivnetno …) tako v fazi preventive, v zgodnji fazi okužbe in tudi v pozni fazi bolezni. Nadaljnji razvoj bolezni naj bi pri blažji obliki zaviral v več kot 80 odstotkih, pri težji obliki pa naj bi se smrtnost z uporabo ivermektina zmanjšala za 75, po nekaterih podatkih pa celo za 83 odstotkov. Prav tako so z raziskavami ugotovili, da uporaba ivermektina zmanjša tveganje za prenos okužbe za skoraj 90 odstotkov.
Več v reviji Zarja Jana, št. 15, 13.4. 2021
